Katero kravo se bo na koncu zaklalo?

Zdi se, da se je treba na kratko odzvati na nedavno eskalacijo Leljakovega napada na dr. Drobniča, ki smo mu na tem blogu in na NeoDomobranec blogu posvetili nekaj pozornosti. Kajti nekatere stvari so se v zadnji epizodi izkristalizirale in postavile stvari na njihove končne pozicije.
     
Če se je pri prvem napadu Leljaka na dr. Drobniča, ta moral braniti pred raznoraznimi "pravičniki", so vsi ti ob tej situaciji, ko je bil v prerekanje vključen sam Janez Janša, morali utihniti, da ne bi marginalizirali samih sebe. Le najbolj uporni subjekti, za katere je očitno, da direktno sovražijo domobranstvo in njegove ideale, so vseeno ostali na svojih pozicijah, s to razliko, da so bili sedaj oni ti, ki so bili v manjšini. Večina jih je zapustila. Ti ideološki oportunisti, ki so še dva meseca nazaj žugali s pestmi zoper dr. Drobniča v neki hlinjeni pravičniškosti in načelnosti, so sedaj pozivali k pobotanju. K zakopavanju sekire! Nihče si ni več drznil z visokega trona svojega ega kričati, da je "vedno vedel, da je Drobnič udbovec".
          
In sedaj ob tej priliki bi se bilo vredno ozreti po vseh tistih, ki so tako hipno, tako enostavno, zamenjali svoje pozicije in pozabili na vso svojo domnevno načelnost. Nič ni namreč narobe, če ljudje pridejo do uvida, da so se zmotili, a ta uvid naj vendarle na primeren način eksplicitno izrazijo in še bolj primerno bi bilo, da bi svojo zmoto pokazali in popravili. Da samo menjajo svoje pozicije glede na to kako in kaj si misli najbolj vplivni desničar, je enostavna hinavščina in ravno zaradi takšnega obnašanja pride do raznih ekscesov.
      
Najbolj klasičen primer se mi zdi v pozivu enega od desničarskih komentatorjev, ki je ob prvem "pogromu" nad dr. Drobničem pozival k razbijanju malikov in zakolu svetih krav. Namreč on si je vzel čas in se prek Austinove teorije govornih dejanj spravil dokazovat, da že sam podpis pripravljenosti pomeni sodelovanje z UDBO. A kaj se je zgodilo potem, ko se je sam Janša zavzel zoper Leljakovo neprestano napadanje dr. Drobniča? Omenjeni komentator je enostavno predlagal: "Umirita se fanta." Znenada je izginila njegova načelnost in začuda se ni potrudil, da bi Janši razložil svojo teorijo, ga usmeril na svoj zapis v katerem je podrobno "utemeljil" zakaj je dr. Drobnič sodeloval z UDBO in kako ga od tega prav nič ne odveže. Ne, enostavno je na vse skupaj pozabil.
              
Zato moramo zahtevati več intelektualne poštenosti, več intelektualne globine. Zahtevati moramo od ljudi, da se v svoje nazore poglobijo in jih zagovarjajo, ne da bi pri tem zapadali v protislovja. Kajti če se za hip še ustavimo pri zahtevah po pobijanju malikov oz. svetih krav. Človek, ki bi bil intelektualno pošten in goreč v svojih nazorih, bi od svoje teorije ne odstopil in se v tej, pravilni ali nperavilni, to je na tem mestu vseeno, zagnanosti spravil tudi na malike ali svete krave, ki to so in se ne bi ustavljal pred svojim "idolom", v takšnem ali drugačnem pomenu te besede. A ker se filozof kakršen je, ni zmogel tega koraka in udariti po maliku, se nam more zdeti toliko bolj neiskren in v resnici hinavski. Namreč, mi ne terjamo, da pobija malike, a terjamo od njega, da če zagovarja pobijanje malikov, naj to pobijanje zagovarja koderkoli se malik že pojavi, pa tudi če se pojavi v njegovem subjektivnem krogu. In ravno na to smo opozorili že tedaj, sama zamisel o uničevanju malikov je v resnici zelo radikalna in če je avtor noče izvajati v njeni celovitosti, ga to dela le navadnega hinavca.
           
Tedaj smo rekli, da bomo dr. Drobniču stali ob strani, pa naj se zgodi karkoli. Kajti dr. Drobnič je vendarle osebnost, katerega misli in besede so najbolj jasne in brezkompromisne. In tu še vedno stojimo. Zdi pa se žalostno, da je Leljak napovedal boj dr. Drobniču. Zakaj? Zato, ker se je ravno po tej izmenjavi tvitov med Leljakom in Janšo pokazalo, da bo Leljak le s težavo še kdaj kredibilno nastopal na desni politični sferi, še posebej po tistem, ko ga je levica medijsko že zdavnaj linčala. Problem Leljaka pa je bil in še vedno je, tudi v tem, da on slovensko situacijo razume na zelo specifičen način. On se ne zmeni veliko za samo medvojno situacijo v oziru na delitve naroda, temveč izhaja striktno iz dojemanja same komunistične države in seveda tudi izvensodnih pobojev. Zato njegov pogled ni nujno protikomunističen v smislu fundamentov te ideologije, temveč je protikomunističen zgolj v pogledu na nasilno in zločinsko naravo komunizma. Tu pa nastane velika razlika o kateri smo večkrat že pisali in jo imenujemo "antikomunizem vs. liberalni antikomunizem" in prav to naše ločevanje duhov, če želite, je jasno naglasil dr. Drobnič, ko je v intervjuju z dne 28.4.2016 rekel, da nam komunisti niso ugrabili le države in raznih inštitucij, temveč celo raziskovanje komunističnih zločinov oz. bi rekli protikomunizem. S tem se je potrdila naša teorija o liberalnemu antikomunizmu. Antikomunizem v njegovi obliki lahko na zelo enostaven način presojamo s pomočjo Angele Vode, ob njej se razjasni mnogokateri nazor ljudi.
      
Za konec se vprašajmo, katera krava bo končala zaklana v smislu poziva, ki ga je pred meseci sprožil prej omenjeni komentator "Zakoljimo svete krave"?

Nacionalizem ne bo rešil krščanstva, pa ga bo rešilo njegovo nasprotje?

"Prepričan sem, da nacionalizem ne more ubraniti krščanstva v SLO."

     
S temi besedami se je odzval branko Cestnik na tvit nekega medija, ki se je nanašal na Cestnikov intervju v reviji Mladina in kjer naj bi Cestnik želel, da se Janša usmili desnice in se umakne. Tu nas ne zanima toliko Cestnikov pogled na Janšo, niti nas ne zanima Janšev pogled na Cestnika. Zanimajo pa nas ideje, ki jih zastopa Cestnik, predvsem v oziru prav na ta tvit. Nacionalizem ne bo rešil krščanstva.
     
Pojdimo postopoma. Najprej iz tega izvajajmo, da je krščanstvo v Sloveniji ogroženo, če potrebuje branjenje. In evidentno je, da je Cestnik prepričan, da je krščanstvo ogroženo. To lahko razberemo iz njegovih blogov, ki se ukvarjajo z islamizacijo. A ti razmisleki so nekoliko preveč pretenciozni. Slikajo namreč neko zapleteno zgodovinsko sliko, kjer se določeni zgodovinski premiki vršijo le skozi neke intelektualne kanale. Tako npr. avtor veliko prostora posveti vprašanju kaj je bilo z islamizacijo v Aziji in Afriki. Tam zanemarja, da se konec koncev more religija ohranjati le z oblastjo, torej da tisti, ki vlada določenemu ozemlju izpoveduje določeno vero in je ta vera prevladujoča. Trditve, da je islamizacija teh dežel prišla zaradi krščanskih razkolov in neenotnega krščanskega nauka, so možne le v pretencioznih razpravah. Če so oblast nad določenim ozemljem dobili oblastniki te in te vere se je ta in ta vera razrastla in le z velikimi težavami morejo ostati otoki drugačne religioznosti, kjer pa ponavadi tudi velja, da gre za etnično zelo neokrnjene skupine ljudi. Tako torej ni pomembno kako in kaj so verovali indijanci in kje se je zalomilo njihovi veri, da so postali katoličani, niti ni pomembno, ali je bila naša religioznost zares tako močna, da smo ostali katoliška dežela, niti ali so skandinavci imeli tako šibko vero, da so postali protestantje. Vse se striktno vrti le okrog oblasti. Povedano v današnjem jeziku: država na koncu odloči kakšne vere bo dežela ostala.

In zato smo tudi tako siti ravno tistega diskurza, ki so ga polni Cestnikovi razmisleki, ko nam skuša v maniri nepregledne množice raznih teologov dopovedati, da je zahodni človek izgubil vero, ker je potrošnik in ne vem kaj še vse. Ne! Država je izgubila vero! In če je država izgubila vero jo bo izgubil tudi narod, jo bo izgubil tudi posameznik. Za upadom krščanske vere ne stojijo slabi "pastoralni načrti", potrošništvo in vsega-sitost. Ne, v prvi vrsti stoji za upadom sekularna država, ki se je iztrgala kraljevanju Kristusa in iz tega potem izvira tudi potrošništvo in materializem.

Zato je vsaka rešitev, ki ne predvideva striktno katoliške politike, pa ne politike v smislu, da se bežno nanaša na najbolj osnovne katoliške vrednote, temveč politike, ki ima za svoj cilj katoliško državo, v katero bo vtkan katoliški socialni nauk, katoliška nravnost itd., zato je vsaka taka rešitev, ki tega ne predvideva le popolnoma nesmiselno dolgovezenje o krščanstvu, ogroženemu od kristjanov, ki ne verujejo v Jezusa, ki ga danes, kakor pravi Cestnik, menda bolj poznamo kot včeraj. Če take rešitve nek katoliški razumnik ne ponuja, lahko še naprej plava v svojih pretencioznih traktatih, a bo vselej postavljen pred ogledalo, četudi bo v njem videl le neke šunkojedce.
       
Kot pravi Anton Mahnič, ki potrdi prav to predpostavko, da ne smemo skušati rešiti vere posameznika temveč vero naroda, in če sami pridamo še: vero države:
     

"Ako je narod v obče se srcem vdan veri, je tudi posamezniku lahko in naravno, da nevstrašno izpoveda to vero; v resnično katoliški deželi se ne more nego le katoliško misliti in čutiti; a kako težko je to mej narodom, ki se je v večini katoliški cerkvi odtujil!"

Anton Mahnič, 1895.

In zato se strinjamo, nacionalizem, ki je nacionalizem po najbolj osnovni definiciji te besede, ne more rešiti krščanstva, vendar se vprašajmo zakaj. Rešiti ga ne more zato, ker ga v svoji liberalni maniri jasno odklanja. Vendar pa to ne pomeni, da liberalna demokracija, ki v nacionalizmu vidi svojega glavnega nasprotnika tega ne počne. Nasprotno, kar se tiče krščanstva sta osnovni nacionalizem in demokracija, kakršno poznamo danes, nekaj povsem sorodnega.

Vzemimo za primer nacionalni socializem v Nemčiji pred vojno, in današnjo demokracijo. V oziru na krščanstvo sta oba sistema v odklonilni drži do krščanstva, četudi ga oba tolerirata oz. ga do neke mere ščitita. Tako so bile kljub kulturnemu boju zoper Cerkev, ki so ga netili nekateri nacionalsocialisti in kljub obujanju nekih poganskih ritualov, cerkve v Nemčiji polne ipd. Zato sicer morda res drži Cestnikova trditev, da nacionalizem ne bo rešil krščanstva, a potem mora to isto izreči še za demokracijo kot družbeni sistem. Če pa cilja zgolj na ideologijo, potem mora to izreči tudi za srednjo desnico ali srednjo levico, katerakoli mu je že ljubša.

A tudi sama trditev "nacionalizem ne bo rešil krščasntva", ni povsem upravičena. Strinjali bi se s to trditvijo že iz načelnosti, če bi jo Cestnik izrekel sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je med katoličani vrela ideja o katoliški državi, o državi, kjer kraljuje Kristus tako kot mu to edinole pristoji. A če jo izreče danes, smo vendarle do nje skeptični in mu moremo celo oporekati. Če Cestnik namreč ne ponudi neke ideološke alternative nacionalizmu in liberalni demokraciji, potem ne bi smel tako hitro odslavljati nacionalizma, saj nas vendarle zgodovina uči, da je krščanstvo mariskje prosperiralo pod nacionalističnimi režimi, kljub zadržanju Cerkve, ki je bila v tistih časih veliko bolj zahtevna do politike in je prihajala v konflikte s temi režimi tam, kjer danes v tej liberalni demokraciji v kateri živimo, nima nobene besede, niti nima več želje, da bi tam resno sploh govorila. Zato če izhajamo iz cerkvene prilagoditve liberalni državi, težko najdemo sploh kakšno točko, kjer bi nacionalistični režim starega tipa in Cerkev prišla sploh še v konflikt, ne da bi s tem Cerkev sama postala zastavonoša liberalne ideje.

Seveda moramo tu jasno opozoriti, da ne govorimo o nacionalsocializmu temveč bolj o fašističnih režimih, ki so bili naklonjeni Cerkvi in o nacionalističnih gibanjih, ki so Cerkev vselej priznavala kot najvišjo avtoriteto tudi v vprašanjih, katera se danes morda zdijo smešna že katoliškemu kleru (kar je tudi očitno). Zato je Cestnikova trditev morda načelno več kot ustrezna, a glede na kontekst je naravnost nesmiselna.

Ker kaj pa bo rešilo krščanstvo pri nas ali v Evropi? Kaj je Cestnikov recept? Gotovo se spoštovani Cestnik strinja, da je s koncem krščanstva nujno povezan tudi konec sveta, kakor nam obljubi Kristus in da nas zato ni zares strah izginotja Cerkve, temveč nas je strah le, da bi izginila katoliška vera na določenih območjih, kar je bilo že videno in je možno celo v najbolj katoliških deželah, kamor sodi tudi naša Slovenija. Zato se torej pogovarjamo, kaj bo rešilo krščanstvo oz. katolištvo v določenih deželah, npr. v Sloveniji. Če pa nacionalizem, v kateri koli definiciji ga avtor že uporablja, ne more rešiti krščanstva v Sloveniji, kaj ga more rešiti? Ga naj bi rešil kulturni in verski realtivizem, ki se pojavi neločljivo z narodnim relativizmom? Naši katoliški pisci pred vojno so bili prepričani, da je vera neločljivo zvezana z narodnostjo. Bog je hotel, da smo katoličani, Bog je hotel, da smo Slovenci. Slovenci smo katoličani. Katoličani je naše ime, Slovenci je naš priimek. Če hočeš vedeti če je kdo dober Slovenec, ga najprej vprašaj, če je dober katoličan. Zato ni res, da more katoliško vero na slovenskem rešiti nek narodni relativizem, v katerem bi Slovenci iskali "zgodovinskega Jezusa", neko protestantizirano karikaturo Jezusa.

Ne, odgovor je drugje. V devetnajstem stoletju so se morali slovenski katoličani veliko braniti pred liberalci, ki so kameleoni, kakor jih je imenoval hrvaški Kniewald, takrat vzeli nase podobo zavednih narodnjakov, ki jim je narod predstavljal vse. To je bilo tedanje liberalno orodje za napadanje katoliških Slovencev in Cerkve. Slovenci, katoličani pa so se na to odzvali tako, da so pravilno prepoznali, da so sami veliko bolj narodno zavedni od liberalcev in so izumili formulo: Slovenci so katoličani. Zavedali so se namreč, da je slovensko bistvo in celo slovenska bit neločljivo zvezana s katolištvom.

"Zato pa, če hočeš vedeti, je-li kdo dober Slovenec, ga vprašaj pred vsem, je-li je dober katoličan!"

Janez Evangelist Krek, 1892.

          

"Krščanska vera n. pr., ki jo imamo Slovenci, je katoliška, torej je za vse narode, vendar je kot tisočletna kulturna dediščina z vsem našim mišljenjem in življenjem tako tesno spojena, da nam je Slovenec — brezverec docela tuj, in mu v ničemer več ne moremo prav zaupati. Vera nam je torej tudi kot narodna dedina draga, kot svetinja dedov naših ljuba, kot vera naših mater mila."

Aleš Ušeničnik, 1912.

                

"Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek."

Anton Mahnič, 1891.

 

"Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosli že v materinem telesu."

Josip Jeraj, 1933.

  
Najbolj jasno pa povezavo med narodnostjo in vero nakaže Ušeničnik:
      

"Da, boj za narodnost je časih naravnost boj za večnost. Ako grozi narodu tujec, ki ga izkuša obenem ne le gospodarsko uničiti, ampak tudi nravno izkvariti, versko razkrojiti, tedaj je boj za narodnost mnogo več ko boj za jezik, boj za narodne svojine, boj za narodno kulturo; tak boj je boj za narodove večne dobrine, boj za večnost. In ali se ne godi dandanes tako, ko izkuša tujec tuintam ljudstvo z alkoholom fizično otopiti in z brezverstvom nravno ubiti?"

Aleš Ušeničnik, 1912.

   
Zato če se danes čuti ogroženo eno, se moramo nasloniti na oboje. Krščanstvo bomo rešili, če bomo rešili tudi slovenstvo in slovenstvo bomo rešili, če bomo rešili krščanstvo. Vendar ta rešitev ni lahka rešitev. Ta rešitev ne pomeni, da hlinimo neko domoljubje in se oklepamo zastav liberalne države, pa bomo že rešili krščanstvo in slovenstvo. Ne, ta rešitev od nas terja, da se vrnemo h koreninam slovenskega naroda. Pa ne tistega naroda, ki svoje genije vidi v Trubarju, Prešernu in Cankarju in s tem enači svoje bistvo z jezikom, ki se nenehno spreminja, temveč v narodu, ki pozna svoje korenine in krščansko omiko in nravnost, ki ga je ohranjala pri življenju. Zato so tedaj najbolj radikalni katoličani na žuganje liberalcev, da bo slovenski narod izginil, odgovarjali, da raje ohranijo vero kot narodnost. Zdi se, da so se zavedali, da če ohrani narod vero, ohrani tudi narodnost.Če nismo več katoličani, tudi Slovenci nismo, kar se vse bolj kaže. Zato ni rešitev v nekih traktatih o šunkojedcih, ki ne poznajo pravega Kristusa, temveč je rešitev v tem, da se zavzamemo za avtentično katoliško politiko, ki ima za svoj namen katoliško državo. Državo, kjer bo katoliški veri zagotovljen priviligiran položaj, kljub toleriranju vseh drugih ver.

"Ker kaj bi pomagalo, ko bi nam luteranstvo rešilo jezik, a izgubilo nebesa; je vender boljše v nebesih govoriti kitajsko, nego v peklu slovensko!"

Anton Mahnič, 1888.

Šele s katoliško državo je mogoče ohraniti narodovo bit in bistvo, zato če se strinjamo v načelu s Cestnikom, da nacionalizem ne more rešiti krščanstva, koliko manj ga more rešiti liberalna demokracija in sredinska politika, kakor pravi Pij XI.:

"Boljševizem je mogel doseči svoje uspehe le, ker mu je pripravljal tla oni liberalizem, ki je ločil med katoliško vero in političnim udejstvovanjem, hoteč vero izpremeniti v golo nabožnjaštvo, ne da bi ji pustil svobodo, da se izdejstvuje po svoji zveličavni morali in njeni posvečujoči sili tudi v družabnem organizmu družine, občine, države, naroda in tako dalje. Kdor stavlja ovire polnemu razvitku krščanske vere v dejanskem življenju ljudstva, ta pospešuje in odpira pot vplivu in delovanju prevratnih sil sodobnosti."

Pij XI., 1936.

Zato, če smo zares iskreni v svoji skrbi za ohranitev krščanstva v našem narodu, moramo najprej odkloniti liberalno državo in v politiki začeti boj zoper ideologijo liberalizma, kot je izpričana v ločitvi Cerkve od države itd. Šele če je oblast naklonjena neki veri, more ta vera obstati.

Trump - bog druge reakcije

Kmalu potem, ko je ameriški tajkun Trump postal vse bolj popularen med amerikanci je ta val čudne obsedenosti z njegovo pojavo zajel tudi slovenski prostor. Zajel je predvsem slovensko desnico, ki je podobno kot v primeru vse bolj popularnega libertarizma, začela posnemati amerikance, ki so v Trumpu videli svojega odrešenika.
 
In če je nekaj časa to bilo še nekoliko zanimivo, ker so bili argumenti za Trumpa še vedno vezani zgolj na njegovo, Bog ve že katero ženo po vrsti, Melanijo ker je pač menda Slovenka in kdor rad spremlja mednarodne športne prireditve podpre karkoli, kar se smatra za slovensko, so ti argumenti kmalu postali enostavno čudni. To je najbolj očitno postalo pri kratki epizodi, ki se je odvila med Trumpom in papežem, kjer je slednji izrekel nekaj načelno krščanskih besed. Tedaj so vsi planili na papeža in se postavili v bran amerikanskemu tajkunu. In tedaj smo se najbrž mnogi vprašali, v čem je smisel, da se Slovenci tako burno pozicionirajo za Trumpa.
       
Trump je amerikanski predsedniški kandidat in na njegovo izvolitev za predsednika Slovenci pač ne morejo niti najmanj vplivati. Gledano torej tako striktno bi moralo biti vsakemu Slovencu povsem vseeno kaj se dogaja v nekdanjih kolonijah in tu ne bi smel nastajati nek boj, ki nima nikakršnega vpliva. S tem, ko so Slovenci napadali papeža, niso pomagali Trumpu, a vendar so napadali papeža in vendar so strastno izpričevali svoje prepričanje.

In če se je kdo tedaj postavil na stran papeža, niti ne iz drugega razloga, kot iz dejstva, da se mora sleherni katoličan, ki si želi biti katoličan in je katoličan, med lastnim rimskim papežem in nekim bogatinom protestantske vere, ki je simbol ameriške gnile potratne družbe, vendar odločiti za papeža, pa četudi ta papež ni najbolj po njegovem okusu. Podobno kot bo vsak razumen človek branil pred tujcem družinskega člana, pa četudi sta se prej silno sporekla in celo ozmerjala. To je osnovni instinkt. To postavljanje na Trumpovo stran tako marsikaj pove o domnevnem katolištvu njih samih, ki so obenem vehementno zatrjevali, da so katoličani. A še vedno je ostajalo vprašanje, kako je vendar mogoče, da neke volitve v ameriki tako delijo slovenske ljudi, ki na tiste volitve nimajo nobenega vpliva. In mnogi so rekli, Trumpa ne poznate.
          
Premalo poznamo torej Trumpa. Trump namreč ni le amerikanski predsedniški kandidat, Trump je simbol, ki presega državne meje amerikanskih kolonij in naznanja novo dobo.Tako so rekli. In kje je torej njegova revolucionarnost? Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej spoznati drugo reakcijo.
 
Kaj je druga reakcija. Tako lahko imenujemo del današnje desnico, ki je iz svoje marginalne pozicije zrastla in prerastla večji del konservativne desnice. Ta reakcija je sestavljena in desnih libertarcev, ki so jim v pomoč tudi levi libertarci, sestavljena je iz alternativne desnice in klasično liberalne desnice. Zakaj jo imenujemo tu kot drugo reakcijo? Zato, ker se večkrat predstavlja kot reakcija v smislu tiste prve reakcije, kot družbenega naziranja, ki se je rodila v času velikih revolucij ameriške in francoske. A čeprav si ponekod sami nadevajo ta naslov reakcije, reakcionarnosti, vendarle tu ne gre za to avtentično reakcijo. Gre pa za nekakšno drugo reakcijo.
    
Druga reakcija se torej ne namerava vrniti k "prestolu in oltarju", temveč se želi vrniti h klasičnemu liberalizmu, h klasičnemu liberalizmu. Njen boj tako ni usmerjen zoper liberalizem v tem klasičnem smislu, temveč zoper nebrzdani progresivizem, ki je logični otrok liberalizma samega. Zato se druga reakcija tako strumno postavlja in se zaklinja, da bo vrnila blišč in slavo stari liberalni Ameriki in Evropi. Zato brani ideale klasičnega liberalizma in sama sebe imenuje za reakcijo.
                 
Trump pa je mesija, bog te druge reakcije, saj je v njegovi osebi združeno vse, kar druga reakcija zagovarja. Ta ideja druge reakcije tako ni neka predliberalna Amerika, ker predliberalne Amerike nikoli ni bilo, saj je zrastla iz revolucije in njeni osnovni fundamenti vendarle izhajajo iz tiste stare revolucionarne konstitucije, okrog katere poteka praktično ves plitični boj. Po tej logiki pa tudi predliberalna Evropa ne more biti ideal evropske druge reakcije, ker se vendar sama napaja iz amerikanskih zgledov in se z nekakšnim liberalnim paganizmom zaklinja, da bo branila osnovne ideale razsvetljenske, sekularne Evrope.
           
Kajti Trump namreč ne ponuja prav nič radikalnega. Njegova pojava in osnovna politična ideologija je radikalni amerikanizem, ki nam more biti vselej tuj, saj v njem vidimo vzroke za propad Evrope. Tudi navidezna politična ločitev Amerikancev na konservativce in liberalce, je v resnici zavajujoča, saj ta delitev izhaja iz ozira na samo konstitucijo in revolucijo, ne pa na klasično evropsko politično delitev. Konservativci v Ameriki so torej tisti, ki zagovarjajo osnovne pridobitve revolucije in jih skušajo ohranjati nespremenjene, liberalci pa zagovarjajo te pridobitve a smatrajo, da se morajo evolvirati dalje odnosno na čas in ljudi. Podobno kot za Amerikance, pa je tudi za evropski politični diskurz značilno, da prisega na pridobitve francoske revolucije in se deli na desničarje, ki skušajo ohranjati osnovne fundamente te revolucije in na levičarje, ki smatrajo revolucijo za nekaj permanentnega, nekaj kar se po zgodovinski liniji neprestano vrši. zato ni mogoče trditi, da so ti Trumpovci v Ameriki in v Evropi reakcija v avtentničnem smislu, temveč so nekakšna druga reakcija. In tudi tisti, ki so na videz zavzeti pristaši tiste prve reakcije, tistega kar splošno razumemo kot reakcijo, v resnici niti ne dojemajo kaj naj bi avtentična reakcija bila.
                   
Kaj pa Trump zares obljublja? On ne obljublja nič drugega kot Ameriko iz petdesetih let preteklega stoletja. To je Amerika s svojim kapitalizmom, občutkom demokratične mesijanskosti in brez politično korektiranega govora. To je Amerika z vsemi svojimi osnovnimi potezami, izvoljena demokracija, dežela sanj in materialističnega potrošništva. To je dežela, ki strastno brani fundamente svoje revolucije in jih neprestano forsira nad Evropo. To je Amerika kjer se človeka meri po tem koliko premoženja ima in kjer se prodaja vse kar se želi kupiti.
        
-NeoDomobranec

Eugenija Carl in njen občutek za protirevolucionarne odrede

Dvajsetega marca je RTV Slovenija objavila v Dnevniku prispevek Eugenije Carl, ki je na koncu prerasel v nekaj več, saj se je pikro izjavo predsednika SDS začelo obsojati na vseh koncih in krajih. Vendar pa se zdi, da je večina desne tradicionalistične sfere zgrešila nek globlji pomen samega prispevka. Namreč mnogi so ga enostavno odslavljali kot napad na SDS. Ampak pomembnejša poanta se je zaradi tega izgubila. Poglejmo si pobližje.

Že sam prispevek se začne z napovednikom voditelja Dnevnika, ki pravi:

"Z migrantsko krizo narašča tudi nestrpnost do tujcev. Strokovnjaki opozarjajo, da se v Sloveniji razrašča sovražni govor. Opazno je tudi obujanje sovražnih ideologij, gibanj in simbolov, z namenom razpihovanja sovraštva do levičarskih in narodnoosvobodilnih gibanj. Skoraj leto dni je bila odprta Facebook skupina Legija smrti, med članstvom pa so se znašli tudi vidni člani SDS-a. Podrobneje: Eugenija Carl."

 
Te besede so skoraj bolj problematične od prispevka samega. Saj novinar pravi, da se obujajo sovražna gibanja, ideologije in simboli, potem pa navede le skupino poimenovano po Legiji smrti. To je zanimivo. Dalje celo pravi, da ima to obujanje namen razpihovanja sovražnosti do narodnoosvobodilnih in levičarskih gibanj. Skratka: protirevolucionarna in proti-komunistična gibanja ne smejo sploh obstajati, saj že njihov obstoj sam zbuja sovraštvo do narodnoosvobodilnih gibanj, ki jim logično nasprotujejo. Povedano drugače, narodnoosvobodilni boj oz. partizani so nekaj vzvišenega, nekaj nedotakljivega. Kdor jim nasprotuje, ali išče alternativne poglede na zgodovino, ki jo je pisala komunistična partija dolga leta, je razpihovalec sovraštva.

Tu moramo biti pozorni na dejstvo, da Eugenija Carl ni predložila niti enega samega dokaza o razširjanju sovraštva v tej skupini, temveč jo je zmotil že sam obstoj skupine, ki se je poimenovala po kontra-revolucionarnem vojaškem gibanju med drugo svetovno vojno. Že samo poimenovanje skupine po tem gibanju je sovraštvo, sovražni govor, itd. Eugenija Carl se niti ni potrudila, da bi pojasnila zakaj naj bi bilo protikomunistično gibanje Legija smrti "zloglasno", kakor ga ona imenuje, temveč gre za nek argument, ki zaseda njeno glavo in ji je samoumevno, da imenuje Legijo smrti za belogardistične klavce.

S tem ko je uporabila ta izraz: "belogardistični klavci" se je spustila na polje ideologije. "Belogardisti" je bila oznaka komunistov za svoje nasprotnike, še preden se je formirala prva protikomunistična enota. In s tem ko Carlova uporablja ta izraz, nekritično prenaša medijski diskurz iz komunističnega sistema v našo postkomunistično družbo, v kateri bi pričakovali, da bi se znebili ideoloških oznak in stvari poimenovali z imeni brez ideološke konotacije. A Carlova tega ne stori, saj je iz prispevka očitno, da je zanjo vsak obstoj že samega poimenovanja neke obskurne facebook skupine po protirevolucionarnih enotah, nesprejemljiv, še več, to je sovražni akt proti ljudstvu.
    
Ampak uspeh njenega prispevka je ravno v tem, da z ideološkim valarjem iz petdesetih let prejšnjega stoletja brezobzirno zapelje čez neko zgodovinsko vprašanje in ideološko razčleni stvari na brezmadežni narodnoosvobodilni boj in na pokvarjene belogardiste, ki so z velikimi noži tekali okrog cerkva. Njen prispevek se sliši kot bi ga brali ali poslušali sredi sedemdesetih, ko se je kako lokalno partijsko društvo odločilo, da mora spet malo odpreti omaro in iz nje spustiti belo gardo in njene grozote, ki živijo le v debelih knjigah starih tovarišic. Zato je njen prispevek tako zelo neokusen, žaljiv. A problem ni v tem, da se neka novinarka loteva ideoloških tem in jih predstavlja skozi prizmo določene ideologije, glavni problem je v reakciji, ki ga je njen ideološki valjar sprožil.
      
Namesto, da bi desnica izrabila to priliko in se jasno in glasno vprašala, zakaj bi pa nekdo ne smel biti v neki facebook skupini poimenovani po eni od kontrarevolucionarnih gibanj, se je pri njej sprožil nek samoobramben refleks, ki pa kaže, da je očitno še globoko v ideoloških vodah komunizma. Poslanec Grims je obtožil hekerje, ki so ga včlanili v to skupino, Valič Zverova pa je spričo vprašanja o njenem "čanstvu" zatrdila, da obsoja obujanje totalitarnih simbolov, in vprašati se gre, kako je mogoče, da doktorji zgodovine označujejo Legijo smrti za totalitarno organizacijo, kranjskega orla v črni različici z rumenimi kremplji in krono, pa za totalitarni simbol.
     
In tu je uspeh prispevka in glavni namen prispevka, da se nekritično in popolnoma ideološko ožigosa neko protipartizansko skupino za totalitarno fašistično in se z novinarskim rompompomom doseže, da povprečen človek smatra, da je celo protizakonito poimenovati karkoli po protipartizanskih enotah. S tem se uspešno vzdržuje komunistični mit in ravno temu sta s svojim odzivom prispevala predvsem Grims in Valič Zverova.
    
Glavni problem tega prispevka tako v resnici ni napad na SDS, kar je sicer res videti primarni cilj, saj se praktično cel prispevek vrti okrog ljudi povezanih s to stranko, temveč je v tem, da je Carlova na prekanjen način prisilila obtožene v svoji zgodbi k obsodbi protipartizanskih gibanj skozi ideološki diskurz komunistične partije in njenih regimentov zgodovinarjev, novinarjev in podobnih nekoristnih kričačev.

Šele ko bo nekoč ob podobnem napadu nekdo javno vprašal takšnega novinarja, ki operira z ideološkim izrazoslovjem naj pojasni izrazje, ki ga uporablja in naj utemelji svoje besede, ki se nanašajo na delikatna obdobja slovenske zgodovine, bo Slovenija korak dlje od svoje resnične totalitarne ideologije sovraštva, komunizma. Dokler pa bodo doktorji zgodovine kazali popolno nepoznavanje tvari, katero raziskujejo in bodo razni politiki takoj stekli proč, ko jim bo kdo požugal s slovensko kontrarevolucijo, bo stanje ostajalo isto. Zato ni nič čudnega, da lahko neka novinarka leta 2016 na javni televeziji še vedno trobi o "belogardistih".

-NeoDomobranec

Beatifikacija sredine - Cestnik vs. Mahnič

Branko Cestnik je na svojem blogu objavil zapis, ki se ukvarja z vprašanji političnih opcij, ki so bodisi dejanske, bodisi le moraste prikazni. A njegov zapis ni zanimiv zato, ker bi lahko v njem iskali in gledali odnos enega kontemporarnih prominentnih katoliških intelektualcev do priseljevanja, temveč ker lahko v njem iščemo in gledamo njegov odnos do politike same. Iz tega razloga je njegov zapis tako delikaten in kompleksen, da ga ni mogoče razčleniti na kakšen enostaven način, saj bi se s tem zastrle določene nianse medtem, ko bi druge preveč zastrle naše gledanje. Njegov zapis je utelešenje katoliškega liberalizma in totalnega izstopa katoliške doktrine iz politike. A ta izstop, ta odpor ponavadi ni tako zelo jasen, ponavadi takšni in podobni katoliški intelektualci radi govorijo o katoliških odgovorih ipd, čeprav so ti posebno dobra krinka za popolno apatičnost do politike. Tu pa se kontemporarna katoliška politična apatija javlja skozi pretirano kritiko vsake politike ali političnega sistema, ki ne bi bil le goli oportunistični materializem v oziru na oblast samo. Zato postavimo naslednji Cestnikov citat iz tega zapisa v kontrast z Mahničevim citatom iz 1896, torej natanko stodvajset let pred Cestnikovim.

Cestnikov zapis:

"Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki.
   
De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.
   
De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina."

 
Mahničev zapis:
   

"Srednje stranke imenujemo one, katere sprejmejo od vsake nasprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo na desno, druge bolj na levo. Vender vsem je več ali manj skupno: da hočejo v sebi spajati načela liberalna in katoliška, verska in brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.
         
Razpad srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo; a tako životarjenje brezbarvenega polovičarstva je vedno znamenje duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu delu, začnejo uvidevati logično nezmisel takih strankarskih spojb; in čim bolj se vjasnjuje to uvidevanje, tem hitreje se vrši tudi ločitev duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.
 
Resnica, ki izpoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz srede vse dobro misleče; levica pa privlekava vse, ki se upirajo Bogu in njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem silniša, čim globokejše in dosledniše je nju radikalstvo t. j. čim čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odločniše in brezobzirniše, izpoznava prva svojo vero v Boga, druga svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politiških sil in politiškega gibanja prehaja konečno vedno na radikalce bodisi krščanske ali antikrščanske. Kar je v sredi mej obema radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali zamalgami z eno ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nezmiselnosti zamrje ostanši brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-socijalnih evolucij je vedno tak, da si stopita naproti — v boj na življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist."

         
Če je Mahnič nekdaj pozival k jasnemu zavzemanju za katoliško politiko, ki mora biti jasna in radikalna, Cestnik poveličuje sredino, ne kot politiko, ki more koristiti katoliški stvari, temveč kot politiko, ki more služiti pat položaju levo-desne liberalne demokracije. Če je Mahnič z zahtevo po radikalizaciji služil katoliški stvari in katoliški politiki, Cestnik ne služi ničemur podobnemu. Njegova teorija o "rešitvi iz sredine", nima s katolištvom ničesar, nasploh cel njegov zapis, da mora katoliško občestvo ohraniti razsodnost ob morastih prikaznih, ki jih sam vidi, četudi nam niso otipljive, da mora ohraniti razsodnost ob političnem odločanju, nima s katoliško idejo ali katoliško stvarjo nič opraviti. In zato gre tu za posebej zapleteno stvar. Zakaj Cestnik s takšno skrbjo nagovarja svoje bralce in jih istoveti s katoliškim občestvom, če pa ni nikjer nobene katoliške dileme, kaj šele, da bi zagovarjal katoliško stran, kot jo je zagovarjal Mahnič. V tem je čudna njegova skrb. In tu zopet ne moremo prav razumeti njegove politične apolitičnosti, ne da bi zašli v globoka vprašanja liberalnega katolicizma, saj paradoksalno se pri tem ne moremo niti sklicevati na Mahničevo označbo liberalnih katoličanov, kot zavornice katoliške stvari (Mahnič, 1896), saj se zavedamo, da tu ne gre niti za zaviranje kakšne resne striktno katoliške politične iniciative, ker je že po logiki povojne liberalne demokracije, in Cerkve same, ne sme biti. Zato je Cestnikov zapis vreden toliko več čudenja.
     
Naslednja čudna in nerazložljiva je Cestnikova skrb, da bi katoličani ne nasedli političnim tvorbam (ki jih on nekje že jasno vidi), ki imajo nase naslikan križ, kot simbol kulturnega krščanstva napram tuji invaziji priseljencev. Zakaj ga skrbi, da bi nasedli tem nacionalističnim skupinam, ki po njegovo hlinijo krščanstvo in ga ne skrbi, da bi nasedli sredinskim strankam, ki so ravno toliko krščanske kot tiste nacionalistične a krščanstva niti ne hlinijo? Zakaj nagovarja svoje bralce, kot katoliško občestvo za stvar, ki ni katoliška, temveč prej stvar klasičnega liberalizma in podobnih miselnih sistemov naprednjaških in radikalnih strank devetnajstega in dvajsetega stoletja? Je mar klasični liberalizem z vsemi svojimi protikrščanskimi dogmami postal že kar del katoliškega liberalizma v takšni meri, da se ob napadu na njegove segmente vzbudi obrambni sistem katoliških liberalcev? Če katoliški liberalec vztraja na politični indiferentnosti ob sredinskih strankah, zakaj tam ne ostane tudi pri oziru na radikalnejše stranke? Tu ne bi videli problema, če ne bi avtor izhajal iz vidika nagovarjanja katoliškega občestva. Videti je torej, da avtor istoveti (klasično) liberalno stvar s katoliško stvarjo, kar bomo videli v nadaljevanju.
    
In tu vidimo tudi povezavo s tem dokaj nenadnim širjenjem oznake "nova levica". Kaj je vendar tisto, kar naj bi staro levico razlikovalo od nove levice, če se vprašamo v povsem klasično levičarskem smislu in zanemarimo marksistične odvode znanstvenega socializma? Je preskok od npr. ločitve Cerkve od države na izdelovanje raznih novih manjšin in človekovih pravic, ki bazirajo na pravici do deviantnega obnašanja, zares nekaj takšnega, da bi smeli delati resen razloček med novo in staro levico? Pa tudi, če se ozremo na revolucionarno plat levice, je stara revolucionarna levica, kaj prida različna od nove revolucionarne levice, razen, da si mora nova iskati vedno nove fronte, ker je stara že praktično povsod zmagala? Ne! Ključ za razumevanje te lažne delitve na staro in novo levico je dejansko v tem, da kontemporarna desnica in z njo tudi katoliški liberalci, ki pa so danes v skorajda popolni večini, postaja stara levica, ker zavzema vse tiste pozicije, ki jih je pred sto in dvesto leti zavzemala levica kot takšna. Večina današnjih "konservativnih" vrednot je v resnici preslikava vrednot "stare" levice. In iz tega razloga je danes tako moderno govoriti o "novi levici", ki pa je v resnici logična evolucija stare zmagovalne levice, ali dejansko tistega, kar danes razumemo kot kapitalistično kontemporarno desnico. Najlepši primer tega najdemo v Ameriki. In tu vidimo povezavo med Cestnikovim istovetenjem liberalne stvari s katoliško stvarjo, in teorijo o "novi levici" ter posledično "stari levici".
    
Strinjam se s Cestnikom, da nove nacionalistične tvorbe, ki naj bi prej ali slej od nekje prišle tudi med nas oz. tiste po Evropi, niso katoliške v doktrinalnem smislu. A ne v smislu, da nimajo tistega liberalnega vrednostnega sistema, kot ga po Cestniku ima menda krščanstvo, temveč po konkretnem smislu katoliške politike, kot se je javljala v preteklosti. A tudi ta uvid, se mora nujno razlikovati. Če Cestnik to uvidi po manifestu Breivika, ki je jasno povedal, da je kulturni kristjan in, da Evrope ne more združiti thorovo kladivo, ki si ga tako radi navešajo okrog vratu mladi nacionalisti, temveč le križ, mi to uvidimo po programu obstoječih strank po Evropi, ki so torej identične prikaznim, ki jih vidi Cestnik vznikati med nami. Ti programi konflikta z islamom ne vidijo na radikalno religioznih ali tradicionalnih osnovah, temveč na osnovah liberalne kulture, torej vidijo konflikt ob vprašanjih omejevanja tiste svobode, ki so jo priborile naprednjaške in radikalne stranke v boju proti "klerikalizmu". Seveda se javlja tudi etnični princip, ki pa je roko na srce, minimalen. Vendar ravno prvi princip, branjenje liberalnih vrednot pred muslimanskimi "barbari" nam daje jasno videnje njihove neskladnosti s katoliško idejo, a obenem tudi povezanost z levo-desnim liberalizmom, torej tudi s staro levico oz. kapitalistično desnico, ki ji evidentno pripada tudi avtor sam. Tu se torej še enkrat izkaže, da Cestnik brani le liberalno tradicijo, ki mora evolvirati dalje v multikulturno družbo, ki pa sicer striktno temelji na liberalističnem ustroju, kjer je tudi katoliškemu občestvu odmerjen prostorček in kjer sme katoličan imeti celo svoje mnenje, seveda izgubljeno med tisoči enako relevantnih in enako upoštevanih mnenj. Če se musliman pokori tej utopični ideji klasičnega liberalizma je enakovreden brat katoliškemu liberalcu, in skupaj se bosta borila zoper "novo levico". To je zemeljski raj katoliškega liberalca in tega raja ne sme skaliti kakšna nacionalistična struja, ki meni, da bi v takšnem raju smeli biti le ljudje določene barve ali kaj podobnega.

Tu se deli mahničeva ideja od cestnikove. Mahnič želi katoliško državo, ki ohranja in brani vse resnice katoliške vere, pri čemer se tolerira vse religije in mnenja vkolikor ne degradirajo priviligiranega položaja katoliške ideje, medtem ko želi Cestnik multikulturno liberalno državo, kjer so vse ideje in religije enakovredne in ni nobene resnica absolutna, razen osnovnih dogem liberalizma. In ta slepota, ki ne vidi, da liberalizem ni nikoli nekaj statičnega, nekaj kar ima končni cilj v svoji lastni ideji, temveč ima vedno za cilj permanentno liberalno revolucijo, more roditi katoliškega liberalca. Katoliški liberalec pa meni, da mu bo dano ohraniti svojo vero, svojo religijo, ne da bi ga z vsakim desetletjem pahnili bolj in bolj v kot, dokler se ne povrne v katakombe liberalne države in večnega progresivizma, ali še huje, da pristane in evolvira v nekaj, kar ni več niti karikatura tiste religije, ki se je nekdaj smela ponašati z nespremenljivostjo svojega nauka.
     
    
-NeoDomobranec

Antipopulistični populizem

Bati se nam je populizma. Populizem je nota, ki jo s pridom izrabljajo populistični politiki, da v svoj politični domet privabljajo naivne, čustvene in iracionalne volilce. Zato vklopite svoj ratio in postanite übermensch, ki ni suženj ljudske preprostosti in zanikrnih ostankov predrazsvetljenskih vrednot.

Se vam zdi zgornji poziv ustrezen? Seveda se vam zdi. Kdo od prosvetljene buržoazije in nepreglednih množic akademikov, pa si želi biti le del ljudske raje, kdo si želi biti le žrtev iracionalnega populizma? In v tem je tisti resnični populizem današnjega časa, ki pa je mnogim prikrit. Pikri kolumnaši, blogerji in družbeni komentatorji, vidijo veliko populizma na desni in levi, včasih na obeh, ne vidijo pa populizma, katerega del so tudi sami. Ta populizem je populizem, ki svoje dneve preživlja v mehkih naslanjačih klimatiziranih soban, ki se nahajajo visoko nad to brezoblično rajo, ki pozna tudi strah in ima v sebi tudi nekaj človeškega, nekaj pristnega, neindoktriniranega od zamolklih govorov, ki napolnjujejo akademske predavalnice. Združevanje raznih agitatorjev v skupno fronto anti-populizma, je vendarle vseeno še vedno populizem.
  
Kdo pa so ti ljudje, ki imajo pravico raji, ljudstvu, narodu predpisovati kaj je populistično in kaj ne? Kdo pa so ti ljudje, ki imajo pravico predpisovati množicam, da je napak poslušati tisto, kar oni sami označujejo za populizem, in da morajo poslušati le njih, ker imajo prav, ker niso populisti. Če poslušate populiste in ste žrtev populizma, potem niste del naše racionalne in vzvišeno prosvetljene sredine. Če poslušate populiste z leve in desne, ste nekdo, ki nima razuma, ki ne uporablja razuma, ki ne zna vklopiti razuma. Zgrnite se vendar pod okrilje nas, ki se z od ratia oteklimi glavami opotekamo od medija do medija, od kolumne do kolumne in predpisujemo kaj je populistično in kaj ni.

To je tretji populizem, na katerega antipopulisti, ta antipopulistična fronta rada pozablja. Ta populizem je tisti populizem, ki rad med svoje prosvetljene sledilce, ki uporabljajo razum, ker so del antipopulizma, širi floskule političnega indiferentizma. Ta populizem antipopulizma vlada s svojo dogmo "vsi so isti", nihče nima prav. In drugo dogmo, ki izhaja iz te, "prav ima le tisti, ki pravi, da nima nihče prav". Razum, razum, razum! Vklopite razum! Kdor ni indiferenten, nima vklopljenega razuma, ta ne sodi med nas, ki imamo vklopljen razum.
 
Ta populizem je v resnici daleč najbolj prevladujoč. Ta populizem ima v medijih največ prostora, kjer razni žurnalisti in kolumnaši tekmujejo med seboj, da bi pokazali na čim več populizma in dokazali kako so sami popolnoma osvobojeni od te bolezni raje. Ta populizem je razširjen med vsemi lenimi intelektualci, ki so prek svoje visokošolske indoktrinacije, ko jim je bilo zapovedano, da se osvobodijo vsega iracionalnega, karkoli jim je že to predstavljalo, torej tistega, kar jih je vezalo z rajo. Ta populizem ima neverjetno več vpliva od vsakega "avtentičnega" populizma, saj ima moč, da označi vse, kar ni v liniji z njim, za populizem.
 
Zato ta antipopulistični populizem terja neprestano izrekanje zoper populizem in dokazovanje od posameznika, da je antipopulističen, če noče pristati v kategoriji ljudi, ki menda ne uporabljajo razuma. Ta indiferentistični populizem zahteva od množic, ki so ujete v mreže njegovega lastnega populizma lojalno sprejemanje njegovih nihilističnih floskul. Ta populizem v presnici predstavlja smrtno nevarnost resnični narodovi tradiciji, saj s svojo buržujsko ideologijo o odsotnosti vsake ideologije in vsake avtentične narodove tradicije širi indiferentizem na vseh področjih in zahteva striktni materializem. Kdor noče biti označen za iracionalca, zaplankanca, žrtev populizma, kmetavzarja itd. mora pristati na ta splošno razširjeni anitipopulistični populizem, kjer mora nenehno dokazovati, da ve, da nič ne ve.
  
-NeoDomobranec

Josip Jeraj: Narod

Narod

Iz knjige "Naša vas" (1933)

  

Josip Jeraj

  
  
Kmečki dom in kmečka vas trdno koreninita v narodni prosveti. Po celotni narodovi izobrazbi raste mogočno tudi izobrazba poedinih kmečkih domov. Na drugi strani pa dvigajo posamezni kmečki domovi s svojo prosveto tudi ves narod. Najboljše narodove sinove »mati kmečka je zibala«. Kmečki domovi so neizčrpljivi studenci, kateri celotno narodovo kulturo vedno vnovič osvežujejo in prerajajo.
  
Kaj je narodnost, se sploh ne da popisati z besedami. Narodnost je pred vsem ozka skupnost iste usode s sorojaki. Naroda ni porajal suhi, računajoči razum, temveč srce in ljubezen. Krvno sorodstvo med družinami je bila notranja podlaga za nastanek naroda. Zrastli smo v narod takrat, ko so se slovenske sorodne družine zedinile in sklenile, da hočejo skupno prenašati svojo usodo. Bog sam je v kali vsadil človeštvu nagon, da se družine spajajo v narodne skupine.

V začetku je skupna zavest pri vsakem narodu še nerazvita in še skoro nevidna. V zgodovinskem razvoju pa se vedno živahnejše razcveta. Do polne zavesti se prebudi, ko vsak član naroda spozna svoje narodne dolžnosti in jih tudi vestno izpolnjuje.

Krasno se da opazovati razvoj narodne zavesti pri Izraelcih. V Egiptu, daleč od rodne zemlje, so živeli v suženjstvu, brez notranje zavesti, da so narod, ki ima čisto posebne naloge. Mahoma, v preizkušnji trpljenja se je porodilo veliko hrepenenje v njih. V stiski svojih src so čutili, da so poklicani imeti svobodo, kakor jo imajo Egipčani in se svobodno udejstvovati, kakor jim narekujeta srce in vest. Mozes je najbolj čutil to, kar so hoteli vsi njegovi rojaki. Vstal je med njimi in jih peljal k svobodi. Na gori Sinaj sklenejo sveto zvezo z Bogom. Vpričo njegovega svetega obličja prisegajo, da bodo spoštovali vero prednikov pa vse zakone in običaje, ki jih je imel narod. Niso med seboj sklenili dobičkarske pogodbe, kakor trgovci, ki delajo kupčije. Njihova narodna skupnost ni temeljila v razumskih razlogih, temveč v klicu notranje vesti, ki je govorila, da mora vsak izmed njih po naravnem pravu biti zvest člen svojega naroda, zanj delati ter se žrtvovati v žalostnih in veselih trenotkih. Nihče ne sme sramotno odpasti od narodne zveze. Ako od nje verolomno odpade, je nizkotni izdajalec. Nad njim visi meč večnega prokletstva, ker ruši to, kar naj ostane skupaj. V preizkušnjah in bojih, ki so jih morali bojevati s sovražnimi narodi, so Izraelci še globlje spoznali, kako upravičeno božji zakoni terjajo, da je narod edin ter vestno izpolnjuje svoje naloge. Skupna usoda je vezi krvnega sorodstva še bolj utrdila. Izraelci niso nikdar več pozabili, da tvorijo en narod.

Doživljanje skupne usode in krvno sorodstvo sta temelj vsaki narodni skupnosti. Svojega naroda si ne more nihče poljubno izbirati, ker se v njem rodi. Od prvega trenutka svojega bitja in žitja je vsak pod njegovim varstvom in tudi pod oblastjo njegovih življenjskih običajev, vere in šeg. Kdor je v narodu rojen, se mora ravnati po tisti narodovi volji, ki se izraža v narodni občestveni prosveti. Nihče ne sme drzno reči: »Kaj me briga, kaj so delali pradedi!«

Bog hoče, da narod živi po svojih posebnih in življenjskih izročilih. Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosli že v materinem telesu. Njegova govorica je tudi tvoja govorica, njegova izobrazba je tvoja izobrazba. S svojim narodom si zato povezan tako, kakor otrok s svojo družino. Tvojega naroda trpljenje je tvoje trpljenje, tvojega naroda radost je tvoja radost. Kakor se otrok ne sme ločiti od očeta in matere in ne sme prezirati domače hiše in njenih običajev, ako hoče ostati zdrav na duši in telesu, tako se tudi ti ne smeš nehvaležno ločiti od narodne skupnosti. Otroku najbolj koristi materino mleko, tebi pa izobrazba in življenjski način, kakor klije v tvojem narodu. Ker je ves človek duševno in telesno povezan s svojim narodom, je tudi jasno, da mu narod nalaga velike dolžnosti, ki so svete in nespremenljive. Nihče se jim ne sme odtegovati, ker jih je prejel kot svojo dediščino očetov.

Zato je naša narodna dolžnost, da to, kar so spoštovali naši očetje in pradedje, spoštujemo tudi mi: vero, domačo grudo, dom, njegove običaje, izročila, narodne pesmi, pravljice in narodno umetnost. Vse to nam mora biti sveto, ker je naša dediščina po umrlih prednikih. V narodnem blagu se jasno izraža bistvo slovenskega naroda. Vera in običaji nam glasno razodevajo, kako so naši pradedi mislili o svetu, Bogu, družini in delu. Umetnost nam nazorno kaže, kako so čuvstvovali, česa so se veselili in zakaj se navduševali.

Poleg budne narodne zavesti pa mora prešinjati vse Slovence tudi nesebična ljubezen do naroda. Danes ljubi malokdo svoj narod. Narodnost je mnogim trgovska spekulacija. Kakor drugod v javnem življenju, se tudi ob narodnosti marsikdo vprašuje: Kaj mi koristi, če sem Slovenec? Ta sebični duh gre tako daleč, da mnogi z narodnostjo kar mešetarijo ter jo prodajajo, če treba, za skledo leče.

V tem razm išljanju bomo spoznali, da moramo neutrudno delati za narodno celokupnost. Saj je narod življenjska naloga tudi za vsakega posameznika. Narodov uspeh je naš lastni uspeh, narodova nesreča je tudi naša nesreča.