Mit o potujčevanju - Kaj so ljudje pisali pod Nemško okupacijo leta 1944

Ko se soočimo z medvojnimi dogodki, nujno naletimo na široko razširjen mit o potujčevanju okupacijskih oblasti, pogosto pa naletimo na neutemeljene trditve, da so nas okupacijske oblasti skušale uničiti kot narod. Čeprav je pojav potujčevanja zelo kompleksen, ga naši neoboljševiki po  zgledu svojih partijskih zgodovinarjev, poenostavljajo do te mere, da izpuščajo bistvene vzroke, ki so privedli do potujčevanja na primorskem pred letom 1941 in na gorenjskem ter štajerskem med leti 1941-1943. Na NeoDomobranec projektu smo že večkrat zavrnili tezo, da je bilo ponemčevanje osnovni namen nemške okupacije. Kakšne daljše razprave na to temo zaenkrat nočemo napraviti, ker to puščamo za prihodnost.

Vendar pa se ukvarjamo s posrečeno mitologijo o tem, da so domobranci delovali v škodo lastnemu narodu, ker da je bila lojalnost okupatorjevi začasni oblasti nekaj protinarodnega. Te trditve so najbolj smešne, ker so najbolj nesmiselne in ravno zato jim radi posvečamo pozornost.

Med današnjimi napol izobraženimi Slovenci in predvsem tudi med tistimi, katerih izobrazba naj bi jim dala magistrske in doktorske naslove, velja, da je bil čas okupacije, čas, ko je bila narodna zavest potisnjena v stran, kulturno delovanje Slovencev pa praktično ni obstajalo. Zato pa na tem mestu predstavljamo sestavek, ki je bil marca 1944 objavljen v enem od časopisov. Gre za "klerikalen" časopis, kot so tradicionalistično-narodnim časopisom radi rekli liberalci nekdaj in jim neokomunisti govorijo še danes. Torej gre za časopis, ki je izhajal sredi nemške okupacije v Ljubljani na "izdajalski" strani. Prijetno branje želim.

Narodna zavednost

  
Tri vezi vežejo vsakega človeka na njegov narod. Te so: krvna, jezikovna in krajevna. Jezikovna vez se da utajiti, bivališče se lahko spremeni, a prva, krvna vez je večna in nespremenljiva. Ni je mogoče ne pretrgati, ne izmenjati, Kakor se golob ne more spremeniti v sokola s tem, da si izpuli lastno perje in se nadene s sokolovim, tako se tudi sokol ne more spremeniti v goloba. Golob obdrži svojo ponižno nrav, sokol drzno. Kako smešno, žalostno in nenaravno je tedaj, če hoče kak človek utajiti svoj rod. To je, kakor da je zatajil lastno mater, ki mu je dala življenje.

Kakor je verska zavednost prva človekova dolžnost, je narodna zavednost takoj druga za njo. A žal prav med nami Slovenci je tako premalo resnične narodne zavednosti. Če pa je, jo marsikateri smatra bolj za slabost, ko za krepost. Marsikdo svoj rod podcenjuje, tujega je hitro pripravljen precenjevati. Kolikokrat je slišati besede: »Premalo nas je, da bi se mogli do kraja upirati tujim silam, tujemu jeziku, enkrat bomo Slovenci gotovo utonili med drugimi velikimi narodi prav kakor utone kaplja sladke vode v slanem morju.«

Ali je taka malodušnost umestna? Poglejmo Fince! Komaj enkrat toliko jih je kakor nas Slovencev in vendar, kako se žilavo upirajo najmanj petdesetkrat večjemu narodu, ki bi jih rad duševno in telesno podjarmil. Ali nam ne pride ob njihovem junaškem odporu na misel zgodba o malem Davidu in velikem Golijatu. Mi vemo, da je zmagal David. Tudi finski narod bo zmagal in tudi slovenski narod lahko zmaga, če bo sam hotel. Treba je le odločnosti, poguma in dobre volje, da branimo svoj jezik, svojo vero in svoje šege. Nihče ne bo ljubil našega naroda, če ga sami ne bomo, nihče ga ne bo reševal, če bomo sami sedeli prekrižanih rok in se ne bomo zavedali svoje lastne vrednosti. Pogumnega človeka ceni vsakdo, za bojazljivca imamo samo zaničevanje. Članu velikega naroda ni treba mnogo poguma, da se čuti narodno zavednega, ker ve, da stojijo z njim ramo ob rami milijoni in milijoni rojakov. Pač pa je treba toliko več junaštva pripadniku majhnega naroda. Velikemu narodu se nekaj potujčencev in narodnih izdajalcev niti ne pozna, a v malem narodu napravi en ubežnik večjo vrzel, kakor jo napravi velikemu sto in sto ubežnikov.

Potujčenca, ki je zatajil svoj rod, jezik in svojo kri, zaničuje tudi tisti, čigar jezik in narodnost si je privzel, pa četudi ga drugače rabi. Zakaj, če je zmožen izdati najvišje, bo izdal tudi svojega drugega gospodarja.

Prav tako moram povedati o naši veliki, skoraj splošni slovenski slabosti. Da namreč vse tuje precenjujemo, vse domače smešimo ali omalovažujemo. Brez kritike sprejemamo blago iz tujine, a domačega, ki je marsikdaj boljše, odklanjamo. Pred vojno so si imovite gospe naročale obleko in klobuke iz Pariza in Londona, domače šivilje jim niso bile dovolj dobre. Premeteni trgovci so pač to slabost izrabili in prodajali domače blago za inozemsko. Povedali so mi, da je nek gospod kupil dragoceno pohištvo iz orehove korenine, »ki da je prispelo naravnost iz Pariza«. Ko ga je videl mizar iz Št. Vida, ga je prepoznal, da je bilo narejeno v njegovi delavnici. Trgovec je dal za njega 10 tisoč dinarjev, a gospod ga je kot »inozemsko« blago kupil za 35.000. Prav mu bodi.

Prav tako je s tujimi idejami. Samo, da ni zlasla na domačih tleh, pa naj bo potem še tako nesmiselna, hitro se bomo navdušili zanjo. Kaj je bilo treba tuje komunistične miselnosti našemu, drugače razsodnemu in pametnemu narodu? Če bi ta misel zrasla v glavi kakega Slovenca, bi se je najbrž nihče ne oprijel, ker pa je iz tujega zelnika, je pa takoj nekaj silno imenitnega. Kakor, da smo neumni in ne bi znali sami najti prave rešitve, če čas kriči po novi ureditvi sodobne družbe. Dovolj zrelih mož imamo, ki so nas svarili in nas še svare, toda ne, priti mora kak razcapanec in tolovaj kot je Tito in že potegne norce za seboj. Resnici na ljubo bodi povedano, da se je mnogim pametnim spet uravnala.

-NeoDomobranec

Vrhunec kulturne revolucije - pred referendumom

Seksualna emancipacija širokih slojev populacije se je začela že dolgo nazaj. Kmalu je zajela tudi naše katoliške dežele. Slovenci smo jo pripisovali židom in loži, ki sta s svojim liberalizmom že dolgo najedala evropsko nravnost. Po svetu so se začela gibanja za ohranjanje nravnosti, ki je bila ogrožena predvsem zaradi vse bolj razvijajoče se kinematografije in ženske mode. Pojavile so se lige za nravnost in dostojnost od Amerike pa do Evrope. Ta gibanja, te lige, so ponekod podpirale tudi civilne oblasti, toplo pa jih je podpirala in priporočala Cerkev. Katoličani so se odločili, da se bodo borili zoper liberalizem, ki se je skozi modo in zabavo prikradel v katoliške dežele in jih okužil s svojim razvratom, znanilcem dekadence. Tudi katoliška socialna gibanja in katoliške žene, ki so se borile za volilno pravico, so goreče nasprotovale nenravnosti, ki se je širila iz židovskega Hollywooda in iz framasonskih časopisov in revij.

A vendar je bila tista doba konec devetnajstega stoletja in v začetku dvajsetega stoletja obsojena, da začne v njej vendarle zmagovati izprijenost, kateri se je morala nravnost vse bolj umikati. Tradicionalne vrednote in splošna nravnost je bila vendarle še branjena, a v vse pore družbe se je začela vrinjati plesen liberalizma. Bojkoti filmov in državne ter zasebne regulacije pravil oblačenja so se morale začeti vse bolj umikati vojni, ki je počasi postajala neizogibno dejstvo. Fašizem, ki je po svojem bistvu zagovarjal nravnost, je večkrat zatajil tudi na tem področju, čeprav je bil v vseh pogledih boljši in načelnejši od liberalnih demokracij. Prav nič koristi pa ni naredil tudi nemški fašizem oz. nacional-socializem, ki je s svojim poganskim čaščenjem krvi vedno bolj pozabljal na svojo krščansko preteklost. Pri nas so razne študentke začele vse bolj glasno terjati splav in večjo žensko svobodo, liberalci in socialisti pa so propagirali ta framasonski razvrat, dokler ni naposled le prišla vojna in je večji del Evrope, po zaslugi Amerikancev in Angležev padel v roke komunistom, ki so že dolgo prej dovolijevali lahko-razvezo, splav, žensko "emancipacijo" itd., drugi del, ki je pa ostal pod oblastjo Amerikancev in Angležev samih, pa je izprijenost počasi dobil na način, kot se je kazal že pred vojno. Nobena civilna pobuda ni pomagala, saj vkolikor država ni odločena delati za krščanske smotre, počasi postane ljudstvo pogansko.
 
S to žensko "emancipacijo", pa se je pojavil nek fenomen. Izkazalo se je, da je najbolj učinkovit način razkrajanja, nekdaj krščanskih dežel, ta, da se spolni akt med žensko in moškim začne prikazovati kot pravico. Počasi se je skozi židovsko-liberalne časnike in po framasonsko vodenih političnih centrih, začela spolnost prikazovati kot pravica. Ženska ima pravico do spolnega akta z moškim, ne da bi ob tem morala predpostavljati kakršnokoli posledico. To je strnjena teza zagovornikov kontracepcije, ki so jo sprva še prikazovali tako, kot npr. danes "naravno uravnavanje rojstev" prikazujejo ti, ki se z njim pečajo, namreč kot beg pred socialno stisko. Kmalu po tistem, ko so padle maske z obrazov teh, ki so njihov boj za "svobodno seksualnost" prikazovali kot skrb za socialno ogrožene družine in se zaklinjali, da nočejo drugega kot lajšanje bremen delavcev, so vsi zagovorniki kontracepcije in splava, začeli brez dlake na jeziku pojasnjevati, da se jim gre za pravico do spolnega akta. Počasi so družbe, ena za drugo, začele sprejemati to dogmo, za danost. Človek ima pravico do seksualnega akta! Da bi pa človek, posebno ženska, imela zagarantirano to pravico, moramo poskrbeti, da s tem aktom, ne nastopi, do nekdaj, logična posledica, ki je potencialna zanositev. Zato so terjali socialno neregulirano uveljavitev sredstev za preprečevanje zanositev. Ker pa, kot propagatorji "varnega seksa" radi sami rečejo, kontracepcija ni 100% zanesljiva, je tu nujno, da država ženskam zagotovi še pravico do umetne prekinitve nosečnosti tj. umetnega splava. Vse to zavoljo pravice do spolnega akta.

Splav še dandanes aktivisti, ki ga goreče podpirajo, radi prikazujejo kot pravico ženske do odločanja nad lastnim telesom. Da bi takšna teza prestala test osnovne logike, se moramo vprašati, ali ima ženska res pravico odločanja o svojem telesu. Odgovor je: ne, nima ga. Če pride ženska s povsem zdravo nogo k zdravniku in naprosi zdravnika, da ji jo amputira, jo bo ta zavrnil in kljub domnevni pravici o odločanju nad lastnim telesom, ji dejanja ne bo izvršil. Če bo tedaj ta ženska iz torbice potegnila žago za kosti in se lotila amputacije sama, jo bo doktor ustavil, ona pa bo odvedena na psihiatrični oddelek, koder ji bodo preprečili, da bi se poškodovala. Ženska torej nima absolutne pravice odločanja nad svojim telesom. Če boste tu rekli, da otrok ni noga in z odstranitvijo otroka iz njenega telesa ni nujno oškodovana ona sama, potem je to dokaz več, da ne gre za njeno telo in ima torej še manj pravice za kakršenkoli poseg nad njim. In kakor more država čuvati njeno nogo, ki je del njenega telesa, toliko bolj bi država morala čuvati telo otroka pred njegovim rojstvom. Logika ni močnejša stran zagovornikov splava, a o tem na tem mestu ne bomo več izgubljali besed.

V resnici gre tudi pri splavu do pravice do spolnega akta. Splav je pri tem le v funkciji odprave logične potencialne posledice spolnega dejanja med moškim in žensko. Seksualna svoboda pomeni za žensko to, da ima pravico do spolnega akta kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli, ne da bi ob tem nastala kakršnakoli logična posledica. Zato je pravica do spolnega akta vzela spolnemu aktu namen in biološko logiko. Spolni akt je postal paradoks. Iz njegove posvečenosti za zakonca, družino pa predvsem tudi narod in državo, je bil degradiran na nivo socialne interakcije med dvema posameznikoma. Vendar bodimo pozorni, da je bilo kaj takšnega mogoče, je bil razlog le v tem, da so nastale prave socialne in politične okoliščine. Liberaldemokratske povojne stranke, kamor lahko brez težav združimo tako krščanske konservativce povojnega kova, kot socialdemokrate, so propagirale svobodo. Svoboda, kot  najvišja vrednota družbe je bil namreč še edini ideal, ki je mogel prepričati ljudske množice, da so se politično angažirali in se obenem zadovoljili z, v resnici mučnim, pat položajem parlamentarne demokracije. Da pa so se odločali le za svobodo, ki sta ji obe politični opciji povojne politike, zaklinjali pokorščino in vdanost, je bil razlog v tem, da so nastale ugodne socialne razmere. Pomanjkanje je zapuščalo zahod.

Iz te pravice do spolnega akta, pa je na koncu izšla pravica do spolnosti kot takšne. Pravica do angažiranja v kakršnemkoli spolnem obnašanju. Svoboda se je začela širiti, dekadenca je v šestdesetih na površje naplavila spet najbolj nenravna spolna obnašanja in medijsko-zabavna industrija je s pomočjo framasonskih strank in političnih teles med ljudi razširila prepričanje, da obstaja več različnih vrst spolnosti. Če smo prej poznali spolnost in odstopanja od nje, kot neurejene oblike spolnosti, so sedaj liberalci začeli forsirati prepričanje, da spolnost med moškim in žensko, ni spolnost sama, temveč je le ena od oblik spolnosti. Iz tiste svobode do spolnega akta, o kateri smo govorili prej, in ki je "osvobodila" spolnosti kakršnekoli biološke funkcionalnosti, ter jo degradirala na enostavno socialno interakcijo, se je razvilo prepričanje o več vrstah spolnosti. Saj če spolnost sama po sebi nima nobene druge determinirane funkcije in je v resnici le neka socialna interakcija med osebama, ki "se ljubita", kako lahko potem sploh govorimo o naravni in nenaravni spolnosti? Od tu so prišli homoseksualci kot ena od oblik spolnosti, enakovredna heteroseksualnosti. Ker pa je bila ta pravica do spolnosti tako zelo vcepljena v zahodno družbo, ki je z razliko od vzhodne, ki je bila vendarle pionirka v družbenem razvratu, iskala vedno nove in nove načine perverzije, se tu pojavi t.i. spolno nagnjenje oz. spolna usmerjenost.

Oblika spolnosti, ki je še do včeraj veljala kot neurejena oblika spolnosti, kot perverzija in kasneje kot bolezen, je bila iz povsem političnih razlogov najprej črtana in indeksa mentalnih bolezni APA, in v desetletjih intenzivnega boja militantnih aktivističnih grupacij, je postala nekaj vsakdanjega. Postala je le še ena normalna spolnost. Ampak, ker so framasoni in liberalci poprej v zahodno družbo vsilili prepričanje, da ima človek pravico do spolnega akta, se je razširilo prepričanje, da je spolna usmerjenost, ne le pravica posameznika, temveč da gre za lasten "družbeni razred", ki ga mora državna in mednarodna zakonodaja ščititi. Oblika neurejene spolnosti je prešla v veljavno spolnost in se na koncu prelevila v lasten družbeni podsistem. Iz jasnega neba se je pojavila propaganda, da je spolna usmerjenost človekova družbena determinanta, ker da obstaja več različnih spolnih usmerjenosti. Spolna usmerjenost, je znenada pristala na istem nivoju kot rasa, ki je biološka in fizična določenost, pa čeprav je spolna nagnjenost le oblika zavestnega obnašanja.

Pravica do spolne usmerjenosti v resnici ni nič drugega kot pravica do določenega obnašanja. Trditi, da je potrebno npr. homoseksualcem zagotoviti iste pravice kot npr. črncem je naravnost nerazumljivo. Rasa je biološka danost, spolna usmerjenost pa je oblika obnašanja. Resno se gre namreč vprašati, kako je vendar mogoče, da moramo obravnavati ljudi in jim zagotavljati neke pravice na podlagi tega, kaj jih spolno vzburja. Po nobeni naravni logiki se ne da dojeti, da bi neka skupina ljudi, ki se v seksualnem oziru obnaša drugače kot večina ljudi, morala uživati posebne privilegije, ali pa da bi jo morala ščititi država in ji zagotavljati njeno določeno obnašanje. Pravica do spolne usmerjenosti je na istem nivoju kot npr. pravica do kajenja. Nobenega razloga ni, da bi morala skupina ljudi, ki se obnaša na določen način uživati kakršnokoli protekcijo države že v izhodišču. Razumemo, da določena država more zagotavljati pravico do kajenja ali do določenega seksualnega obnašanja, vendar pa ni nobene naravno razumljive prepreke, da ne bi država takšno pravico odklanjala po istem vzorcu, kot bi npr. odklanjala pravico kadilcem, da kadijo cigarete. Sodomiti oz. homoseksualci, kot imenujejo sami sebe, uživajo vse pravice povprečenega državljana. Pravice, ki naj bi jih uživali naknadno, kot homoseksualci, pa predpostavljajo, da se ti ljudje seksualno obnašajo drugače kot večina in da naj iz tega izhajajo še posebne pravice, ki naj bodo zagotovilo za nadaljevanje določenega seksualnega obnašanja.

Danes smo pred tem, da bomo na referendumu odločali, med drugim, tudi o tem ali lahko torej ti ljudje, ki uživajo že vse pravice, dobijo pravice, ki bi potrjevale njihovo drugačno spolno obnašanje. Povedano drugače, tem t.i. homoseksualcem by default ni kršena nobena pravica. Sedaj nas prepričuejjo, da jim je kršena pravica, ker se ne morejo poročiti. Vendar to ni res. Homoseksualci se lahko poročijo, vendar ne z osebo istega spola. V tem oziru pa ni kršena nobena pravica njih samih, ki ne bi zadevala tudi večine. Namreč, tudi ne-homoseksualna oseba, normalna oz. heteroseksualna oseba, se ne more poročiti z osebo istega spola. Homoseksualci pa sedaj terjajo, da naj bi se oni smeli poročati tudi z osebo istega spola, ker so svoj družbeni razred, ker se obnašajo na določen odstopajoč seksualni način.

Skratka, seksualno obnašanje, ki odstopa od seksualnega obnašanja večinskega dela državljanov, naj bi zagotavljalo določenim osebam posebno državno protekcijo in posebne državne ugodnosti, samo na podlagi tega, da to obnašanje odstopa od normale. Homoseksualci se skušajo prikazovati kot družbena manjšina oz. družbeni sistem sličen rasi, pa čeprav ni za to nobenega smislenega razloga, saj njihova "različnost" izvira le iz zavestnega angažiranja v določenemu obnašanju.

- NeoDomobranec

Za komunizmom, liberalna demokracija

Hvala Vam, Boris Britovšek.

Ne zavedamo se kako zelo smo lahko hvaležni Slovencu, ki je v Ljubljani želel sežgati koran. Hvaležni smo mu lahko zato, ker je to storil na lastno pobudo in sorazmerno hitro, tako da so se razblinili vsakakršni dvomi, ki bi jih Slovenci še lahko imeli. Boris Britovšek je s svojim dejanjem storil uslugo Slovencem, ker je do neke mere preizkusil, kako bo vendar reagirala država, kako bo reagirala represija na dejanje, ki je zelo podobno dejanjem, ki so bila v Sloveniji že izvršena. A ker smo do njegovega poizkusa le ugibali, smo sedaj lahko trdno prepričani, kakšen je odziv države.

Izkazalo se namreč je, da državna represija ni dovolila sežiga korana, še več, dejanje sežiga skuša, po poročanju medijev, obravnavati kot spodbujanje sovraštva. Odpadli so vsaki dvomi, liberalna demokracija in njena represija služi v namene nečesa, kar ni slovenski narod. Bodite brez dvoma, prav ta represija prav te države, bi v primeru poizkusa sežiga krščanskega Svetega pisma, to dejanje omogočila in bi človeku, ki bi dejanje skušal izvršiti, pravico do tega sežiga zagotovila. Sedaj smo lahko brez dvoma, liberalna demokracija naše dobe, je sistem, ki bo dokončno pokončal slovensko tradicijo. Po navodilih lože!

Kajti ravno taista represija, ki je preprečila sežig korana, je pregnala dva kontra-protestnika, ki sta septembra protestirala s krščanskimi transparenti zoper shod ljubljanskih postopačev in študentarije, ki je propagiral svet brez mej. Kontra-protesti so nekaj običajnega v svetu. Velikokrat se zgodi, da si nasproti stojita na protestu dve različni skupini ljudi in dokler ne obstaja nevarnost za nasilje, represija nima podlage, da bi takšnemu kontra-protestu nasprotovala. In vsak, ki je iskren, ve, da takšne nevarnosti ob dveh kontra-protestnikih ni bilo. Ironično pa je tudi to, da slovenska represija takšne kontra-proteste neprestano omogoča. Samo pomislimo na ljudi čudnega videza, ki se z različnimi transaparenti postavljajo nasproti protestom Odbora 2014, na njegovih rednih protestih pred vrhovnim sodiščem.

To je torej drugi dokaz, da je liberalna demokracija direktno naperjena zoper krščansko bistvo slovenskega naroda in njegove tradicije. Liberalna demokracija z obema poloma svoje parlamentarne politike in s celo garnituro državnih aparatov dokončuje delo, ki so ga začeli liberalci v devetnajstem stoletju in so ga kasneje nadaljevali komunisti. Vedno znova nam postaja jasno, da se bo prej ali slej treba odločiti bodisi za demokracijo, bodisi za slovenski narod. Demokracija direktno uničuje slovensko tradicijo. Uničuje otroke, mladino in s svojo represijo zatira vsako javljanje pristne slovenske tradicije. Slovenski narod se je zopet znašel kot talec nekih neznanih centrov moči, ki ga tiščijo ob zid z raznimi liberalnimi mantrami in izreki, medtem, ko ga želijo dokončno pokončati.

Nekoč se bomo morali nehati slepiti, da nam more demokracija prinesti karkoli dobrega. Nekoč se bomo morali nehati slepiti, da lahko z relativizmom, ki prihaja od levih in desnih liberalcev, premagamo ideološko trdne nasprotnike. Liberalizem, ki prihaja iz desne in leve, nas zavija v trden vozelj iz katerega ne bomo mogli več uiti.

Včasih smo slovenski katoličani znali zelo jasno povedati kar komu gre. Predvsem zaradi velikana, kakršen je bil Mahnič in za njim Krek in Ušeničnik. Danes pa svojo bodočnost dajemo v roke komunističnim disidentom, ki s perverznim "klasičnim liberalizmom" ne počnejo drugega, kot se vrtijo okrog samih sebe, uporabljajo liberalistične taktike in pišejo plehka besedila brez repa in glave. Žalostna resnica naših dni je ta, da je komunistom z genocidom nad slovenskimi katoličani uspelo do te mere, da je tradicionalno katoliška miselnost in katoliška politika popolnoma izginila.

Sedaj slovenska desnica bazira in se vrti okrog teh, ki javno slavijo degradacijo krščanstva s pomočjo liberalizma in temu pripisujejo desne vrednote. Imamo desnico, ki s kratkimi besedami k sebi privablja katoličane, ker se zaveda, da je vse svoje volivce že predala levemu polu, odkar forsira kapitalizem in slepo podpira evropske birokratske kaprice. Slovenski katoličani pa so jo prisiljeni voliti, ker ne bodo volili direktnih naslednikov komunistov.

-NeoDomobranec

Odgovor na muslimansko vprašanje - več duha 1789

Zadnji muslimanski napad v Franciji je presenetil vse. Tudi tiste, ki so podobno že napovedovali, ker so videli logiko razvoja razmer v Evropi. Seveda pa smo že ob prvih poročanjih o terorističnih napadih, vedeli, da se ne bo zgodilo nič. Vedeli smo, da se bo debata preusmerila na neko nedoločno smer, od koder bo počasi zastarala do te mere, da bomo nanjo pozabili, ker se bo od nekje oglasila novica, da je nekdo utajil davke, premalo plačal za parcelo ali letalsko karto, ali pa dobil preveč plačano delo. Mediji so nas le naučili, da ljudi bolj razburi nek obskuren pripetljaj povezan z relativno visokimi vsotami denarja, kot pa masaker desetin, stotin ali pa tisočev ljudi. To je plod te kapitalistične družbe na komunistični podlagi, to je plod teh dveh materializmov.

Vendar pa nas je vseeno pa le začudilo nekaj drugega. Začudil nas je desni odziv. Začudil nas je odziv mainstream desnice, ki je s strašno zaskrbljenostjo iz sebe spravil pavšalne ugotovitve in plehka besedila brez okusa, ki dišijo po plesni iz devetnajstega stoletja. Že dolgo gledamo v to transformacijo desnice v levico devetnajstega stoeltja, a vendar nas vedno znova preseneti do te mere, da nas pusti celo brez besed.

Ob raznih izrekih o islamu, ki ni dovolj integriran v "evropsko tradicijo" (t.j. dvestopetdesetletno evropsko tradicijo), nas je najbolj brez besed pustila kolumna Žige Turka, ki ji je pritrdil tudi vodilni "desničar" v državi. Ko smo prebrali to kolumno, smo najprej iskali odgovor na vprašanje, kaj je sploh pametnega v njej, da si je zaslužila toliko odobravanja slovenske desnice. Kaj je vendar v njej novega, presenetljivega, odstopajočega? Odgovor je: nič. Nič ni novega v njej. V njej se ponavljajo stare mantre. Turk seveda vrže v kolumno tudi omembo Boga, da bi s tem zaslepil slovenske katoličane, tako kot so liberalci to počeli že v devetnajstem stoletju, ko so jih bila polna usta Boga in idealizma.

Kar pa je njegov poglaviten odgovor na muslimansko vprašanje, je predlog kopiranja ameriškega modela. Torej izdelava novih umetnih mitov o skupni Evropi, ki je velika zaradi svoboščin in enakosti ter podobnih nebuloz "klasičnega liberalizma", kot temu radi rečejo. Če bomo otroke po šolah širom Evrope silili, da prisegajo na evropsko zastavo in po možnosti za "founding father"-ja Evrope proglasili kakšnega Voltairea, bodo mogoče muslimani namesto, da skušajo biti teroristi, raje bili zavedni evropejci in bodo napadali tuje države, da bi branili svobodo Evrope, kot so to počeli  američani v svetovnih vojnah, ko so napdali evropske države, da so branili ameriško svobodo.

Ta predlog nove amerike je pri Turku evidenten. Za izhodišče te evro-patriotske evrope celo predlaga francosko revolucijo 1789, kot kopijo izhodišča ZDA, ki je ameriška revolucija 1776. Odlična ideja ni kaj. Ideja vredna "klasičnega liberalca". A Turkov paradoks leži tudi v dveh drugih pomembnih mestih. Prvo je, ko predlaga duha 1789 Evropi, ob tem pa se ne zmeni za leta trpljenja in tisoče pobitih, ki je ta duh 1789, prinesel ne le Franciji, temveč celotni Evropi in lahko njegovo pristonost zasledimo v prav vseh ekscesih moderne dobe. Drugo bolj zanimivo mesto v njegovem besedilu pa je, ko pravi:

"Tukajšnji muslimani so naši nekdanji sodržavljani iz Bosne, Kosova ali Makedonije. V Slovenijo so prišli iz vsaj za silo podobnega civilizacijskega okolja. Komunizem je vsem otopil nacionalno identiteto, zatrl verska čustva in na police trgovin postavil poceni alkohol, s katerim smo skupaj nazdravljali bratstvu i jedinstvu."

S to implicitno podporo komunizmu, kot sistemu, ki je s svojim materializmom drobil vse, kar ni golo materialnega, Turk pravzaprav eksplicitno podpira staljeno Evropo. Staljeno tisočletno slovensko kulturo, ki temelji na katoliški veri, vidi kot nujen predpogoj za svoj utopičen materialistični raj nove amerike. Staliti je treba vere in kulture, da bi iz njih mogla vstati evro-patriotska Evropa, temelječa na duhu 1789 in ki bi jo gnal kapitalizem.

Kako neverjetno ostuden je ta predlog! A vendar mu ploskajo mnogi na "desni". Kako lahko nekdo po vsem tem, kar je Evropa prestala odkar se je razplamtela francoska revolucija, znova predlaga, da potrebujemo še več njenega duha? Ali še boljše vprašanje, od kdaj neki, so to ideali desnice in konservativcev? Ta liberalna buržoazija, ki sama sebe imenuje za desno, nam natika zanko okrog vratu.

-NeoDomobranec

Škof dr. Štumpf: »Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«

»Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«

"Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev.
 
Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!
 
Karitativnost na način, kot jo peljem sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?
  
Madžarski kolega v škofovstvu mi je dejal: »Pri nas sprejemamo samo  tiste, ki nam z dokumenti dokažejo, kdo so. Če ne vemo, kdo so, ker nam nočejo povedati, naj izvolijo nazaj, od koder so prišli. Večina jih pred mejo uničuje dokumente, da mi ne bi vedeli, kdo so. Kdo so torej ti ljudje, kakšne namene imajo?«
 
Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.
 
Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«!"
 
dr. Peter Štumpf
soboški škof

Kruta neznosnost lahkosti

Kritika konservativna je na svoji spletni strani 29. oktobra tega meseca objavila članek z naslovom Neznosna lahkost krutosti, v katerem si avtor Opazovalec Rudolf zada nalogo moralizacije in obsojanja ljudi, kar zakrinkava pod masko nekega višjega intelektualizma in navideznih analiziranj. Njegov članek ni nič drugega kot širjenje moralne panike v nekem splošnem populizmu. Ja, prav ste slišali, v populizmu. Kaj pa je danes populizem, kot to, da iz svojih mehkih naslonjačev in svojih prostornih soban, avtorji v najrazličnejših glasilih, kolumnah in spletnih revijah pišejo o tem, kako so vsi ljudje žrtve panike, predsodkov in moralne nezrelosti, oni pa so nad vsem tem, ko ostrooko gledajo v rajo, ki ni kos njihovemu vzvišenemu intelektu, od katerega imajo otekle glave.

V tem je ta populizem, ki širi moralno paniko, v tem da govori tisto, kar bi radi buržuji slišali, kar bi radi ti, ki so menda intelektualci, slišali. Oni so vendar imuni na strah, oni so imuni na vse, kar je najbolj primarno človeškega. Oni so videli prek vseh teh praznoverij naroda, rase, vere, kulture. Oni se zavedajo, da smo ljudje vsi le ena velika družina, ki jo druži ena sama resnica, da je vse relativno, da se ne moremo zanašati prav na nič, kot le na to, da s strastjo, v svojih člankih in kolumnah, pobijamo vsako javljanje primarnega strahu za obstoj naroda, specifične etničnosti, specifične kulture, vere. Oni morajo to napadati! Iz populizma, to počno.

Avtor, Opazovalec Rudolf, se v svojem članku sprašuje, odkod ta lahkotnost besed, ki so jih (menda) izražali ljudje na socialnih omrežjih (mimogrede, naj ponovim, da smo na tem projektu dokazali, da je šlo v večini primerov pri projektu ZLOvenija za ponaredbe Facebook objav, predvsem po tistem, ko so objavljali tudi slike, ki so jih pošiljali "bralci". Tistega, ki vseeno slepo zaupa v verodostojnost projekta ZLOvenija pozivam, naj predloži svoje ime in priimek, ter eno samo sliko in dokazali mu bomo, da je tudi on širil sovražni govor.) In avtor to svoje "spraševanje" zavija v tančico prefinjenega analiziranja, češ kaj je prignalo ljudi, da so začeli tako govoriti. Ravno ta hlinjen intelektualizem mu ne da uvida, da jih ni nič prignalo do tega, da za tem ne stoji noben globlji uvid, da za tem ne stoji indoktrinacija, otopelost. To, da so ljudje "lahkotno", kakor nas želi prepričati avtor, govorili, da bi bilo treba vse imigrante poklati ima svoje jedro v strahu ljudi. Ni res, da za tem stoji karkoli drugega, prej bi se morali vprašati, kaj stoji za avtorjevo pasivno racionalnostjo. Ne pustite se zmotiti, avtorjeva "racionalnost" je plod neke indoktrinacije zapovedovanega humanizma iz akademskih predavalnic, "nezaslišanost" ljudskega glasu, pa je plod naravnega strahu, ki je bolj naraven in pristen kot kakršnokoli moraliziranje in moralna panika, ki prihaja iz avtorjevih ust.

Bodite še tako načelno humanistični in demokratistični, resnica pač je, da to, da je bil ljudski glas na socialnih omrežjih "tako krut", prej pomeni, da indoktrinacija humanističnega liberalističnega šolstva ni uspela, kot da je uspela kakšna druga indoktrinacija. Zakaj ni uspela, je drugo vprašanje, rekel bi, da razlog leži v tem, da pokoli protikomunističnih Slovencev izpred šolskih tabel še vedno niso obravnavani s pravo resnostjo, saj so poleg njih še vedno ker-i in ampak-i, podobno kot če bi Nemci poučevali svoje otroke, da se je dogajal neopravičljiv holokavst, ker so imeli židje večino kapitala v rokah, ker so imeli v rokah medije itd. Vendar to na stran, strah je primaren in dogodki, ki se odvijajo danes so zgodovinski, nikdar prej videni v teh razsežnostih. In tudi prvič je, da bi imeli internet. Vse to je treba upoštevati, da bi sploh mogli dati pravo "analizo", zakaj vidimo nekatere pojave na socialnih omrežjih kot jih vidimo.

Opazil sem v zadnjem mesecu, da so se ljudje na spletu razdelili v dva tabora, ko so med njih začeli diseminirati obtožujoče "tiralice" ljudi, ki so (menda) pisali sovražni govor. Prvi so začeli z moralno paniko, drugi pa so se zavili v zanikanje, češ nič od tega ni res. Sam ne dajem prav ne enim ne drugim. To kar ljudje (menda) pišejo po socialnih omrežjih je nekaj najbolj naravnega, bolj kruto sliko kot slikajo, večji strah zaznavamo pri njih, a bolj kruta slika kot je, manj resno jo smemo jemati iz razloga, da se pravi zločini dogajajo na precej visokem racionalističnem nivoju, vsak genocid se racionalizira, Stalin ali Mao nista hodila okrog in iz govorniških odrov kričala, da želita imeti ljudi razkosane itd. Druga stvar pa je v tem, da ne morem verjeti, da je obstajal kdaj v zgodovini naše dežele ali širšega sveta čas, ko bi ob trenutkih strahu pred dogodki širšega pomena, ljudi ne bilo strah, in bi po gostilnah in trgih kramljali, da pa vse le ni tako hudo in da se ne smemo predati svojim emocijam. Ne. Včasih so ljudje izražali podobno, kot govorijo danes nekateri na socialnih omrežjih, s to razliko, da ni bilo v bližini ovaduha iz Ljubljane, ki bi njihovo govorjenje zabeležil, ga nesel v Ljubljano in ga tam diseminiral med ostale ljubljančane, da bi se lahko začelo javno zasramovanje.

Edina stvar, ki se jo bomo naučili iz epizode ovaduškega projekta ZLOvenija je ta, da se bodo ljudje začeli zavedati, da Facebook ni trg, gostilna, dnevna soba, nedeljsko kosilo, kjer ponavadi ni "ljubljanskih" ovaduhov in smejo povedati, kot si mislijo, kot jim veli njihov strah, tisti neznan prirojen strah, da bi njihova tradicija, njihova kultura, katere del so, ne da bi kje kaj podpisali, ne da bi jim kdaj kdo govoril, da morajo biti, ne propadla. In to je nekaj primarnega, za tem se ne skriva nič drugega. Da ljudje govorijo da bi priseljence uplinjali in jih sežigali v krematorijih pa je le slika, ki jo najbolje poznajo. Mitos velikega holokavsta, o katerem so slišali v šoli, ko so jim kazali slike izmučenih razgaljenih trupel, da so se trajno zarile v (pod)zavest, podobno kot to počne Opazovalec Rudolf, ko da svoji moralni paniki piko na i s sliko trupla pred krematorijem. Gotovo ne bodo ljudje pisali, da bi jim sekali glave kot so to počeli anglikanci v Britaniji, ali liberalci v Franciji stoletja nazaj, ne bodo pisali, da bi jih mučili na podoben način, kot so partizani mučili vaščane notranjske in dolenjske, ko je v gozdu postalo dolgčas, ne bodo pisali, da bi jih zažigali tako kot so Britanci zažigali lačne ljudi Dresdna... ker o tem ne vedo nič. Vedo samo o holokavstu in to sliko jemljejo, kot višek človeške zlobe in jo zato projicirajo na vzrok svojega strahu. Ne pustite se prepričati, da se v teh ljudeh skriva majčkeni Hitler, ki sili na površje, Hitler je le edina zlobna beseda, ki jo poznajo.

Ljudi je strah, to je nekaj naravnega, pristnega. Eden od sopiscev na teh blogih mi je povedal o svoji izkušnji, njegov brat je bil kot vojak poslan na mejo in njegova mama se je prav razjokala, ko ga je enkrat poklicala in izvedela, da je na meji. Popolnoma iracionalno, kajne? Ljudi je strah, ta strah lahko imenujete iracionalen, vendar se za njim ne skriva nič. Pripadnost narodu, kulturi, veri je iracionalna, dobro. A ravno to jo dela toliko bolj pristnejšo od indoktriniranega humanizma in racionalizma avtorja, ki si ju je nabral v kakšni predavalnici. In ne pustite se zavesti, da pride na dan kaj takega, kot je prišlo na dan na Facebooku, je potreben resen strah. V naši družbi se nihče ni zmenil za projekt PNP (projekt za nacionalno politiko), ki je sedaj že dolgo pod rušo, pa je govoril ravno o stvareh, glede katerih se danes kaže hud strah med ljudmi. Zato "sovražni govor" ni nekaj, kar bi se javljalo kar tako. Dokler so ljudje pitani in napojeni, nikogar ne briga, če evropske prestolnice izgubljajo "evropskost" v etničnem smislu, šele ko smo na lastni koži začutili trk civilizacij, se je pojavil strah in "sovražni govor".

Ravno pred kratkim sem se pogovarjal z znancem, ki se je svoj čas gibal okrog "skinhead" in "nacional-socialističnih" krogov, kako patetično se mu zdi, da tisti, ki so vedno vihali nosove nad njegovimi pogledi, danes po spletu delijo prav identične vsebine, kot jih je on, ko je bil še "neonaci". In bodite prepričani, da bo moralna panika Opazovalca Rudolfa uspela, to je pač ta buržujski "in" populizem, valovi migrantov se bodo prej ali slej prevalili v zahodno Evropo in počasi bo konec zahodne kulture kot jo poznamo. Tako kot so pred padcem Rima, dekadentni intelektualci ležali v svojih ležalnikih in pozivali k "chillaxu", ker se nam ni nič bati, ti vzvišeni intelektualci tudi danes pripravljajo konec svoji kulturi. In prav je tako. Zdi se, da je prišel čas. Ne vzemite tega kot "fear mongering", propad zahodne civilizacije ne bo prišel s sekiro in baklo. Prišel bo iz intelektualne izčrpanosti in degeneriranosti. Iz volje po propadu. Evropa ne kaže več želje po vitalnem obstoju, hlasta za novim, kot stara diva, ki si kupuje nove in nove obleke, da bi vedno ostajala nova in nova, na koncu pa umrje, ne da bi za seboj pustila otroka.
 
-NeoDomobranec

Klic k revolucionarni reakciji

 

Dnevu dan pripoveduje,
zvezda zvezdi oznanjuje:
"Živi Kristus Kralj!"

Eno pojejo zvonovi,
eno molijo domovi:
"Živi Kristus Kralj!"

Ena pesem srca dviga,
ena želja duše vžiga:
"Živi Kristus Kralj!"

(- M. Elizabeta)

Nekaj uvoda
Da smo ob t.i. begunski krizi molčali je postalo jasno vsakomur, ki je spremljal bloge NeoDomobranec projekta. Panika, ki je nastala ob invaziji priseljencev se nam je zdela zlagana in patetična. Predvsem nas je zabavalo, da so v tej paniki udeleženi neokomunisti, torej tisti, ki strastno branijo partizanski boj in komunistični režim, ter žolčno napadajo kontrarevolucijo, ki je sploh ne razumejo in na drugi strani, da so v njej udeleženi kapitalisti oz. neoliberalci, libertarci, neokonservativci, klasični liberalci, konservativni liberalci, liberalni konservativci, ali kako se že imenujejo tokrat, ki so pozabili na vsa svoja patetična ekonomsko materialistična prizadevanja.

Eni in drugi se nam skutijo. Njihov očitni materializem, je edini razlog strahu pred priseljenci. Ene in druge zanimajo le njihovi piškavi privilegiji, njihov standard. To pa tisti najbolj glasni zakrinkavajo v krinko skrbi za narod oz. raso. Eni in drugi so že zašli v ekscese. Prvi so šli obnavljati panslavizem, ki opleta s simboli "slovanstva", ki niso nič drugega kot  ne posebno dobro zakrinkane "svastike", kakor jim radi rečejo in so takšna "sonca" uporabljali RAC-ovski (RAC = Rock Against Communism) skinheadi in (neo) nacional socialisti že od nekdaj. Drugi pa so se lotili odkrivanja vzvišenosti evropske rase in so začeli špekulirati kdo je vendar kriv, da ta vzvišena presveta bela rasa evrope propada in je tik pred tem, da izumrje. Na koncu so prišli do zaključka, da so za to krivi seveda židje, ki jim očitno ni dovolj, da je cela arabija in severna afrika muslimanska ter si želijo islamizirati še Evropo, da bi bil njihov smrtni sovražnik čim močnejši. Na drugi strani pa je seveda kriv kdo drug kot Kristus, torej krščanska vera, ta judovska ločina, ki je vzela mogočnim wotanskim, thorovskim in svarogovskim narodom zanos in bojevitost.

Če na koncu strnemo je očitno, da sta obe skupini za svoje grešno žvinče vzela Katoliško Cerkev in katoliško občestvo. In ker ni nobena od teh dveh skupin odprla pravih vprašanj glede te "krize" kaj šele, da bi ponudila prave odgovore, katoliško občestvo pa ni hotelo pogledati v svojo zgodovino zaradi občutka krivde zaradi lastne superiornosti in trenutne neorganiziranosti, ki ni nič drugega kot posledica prisilne nasilne sekularizacije, smo se naslonili nazaj in z nasmeškom opazovali novo ero, ki se je razgrinjala pred nami. Sede in molče smo zrli v preseljevanje narodov v zgodovinske spremembe na evropski celini. A z eno pomembno razliko. Medtem, ko so ti, ki danes zganjajo najglasnejšo paniko začeli to paniko zganjati šele ob letošnji veliki invaziji, smo mi zaskrbljeno zrli v podobo Evrope že leta. Gledali smo v predmestja evropskih mest, v spreminjanje izgleda populacije. Priseljensko nasilje, ki se za mnoge zdi, da prihaja na plano šele danes, je vendar postalo že evropska tradicija, konspirativni molk mainstream medijev je že pred leti začelo lomiti obveščanje prek interneta. Ti, ki sedaj tulijo o nasilju priseljencev so se tedaj smejali. Mi pa nismo le videli kaj se dogaja temveč smo tudi videli vzroke dogajanju, ki so v zgodovini Evrope. Zato smo se začeli smejati.
 
Somrak evropske civlizacije
Mi pozdravljamo somrak evropske civilizacije, mi pozdravljamo kolaps evropske civilizacije, ki bo padla v pozabo  kot nekdaj rimska in bodo nekoč skozi arabske tekste ljudje po stoletjih odkrivali ostanke naših vrhov, predvsem pa tudi padcev. Pozdravljamo pa ga zato, ker vidimo, da evropski narodi nočejo poiskati vzroka krizi Evrope.

Kriza Evrope ni le v muslimanski invaziji. Muslimanska invazija je zaključna faza, problemi, ki so nas privedli do te faze pa trajajo že stoletje ali dve. Zato moramo preden se lotimo naslavljanja problema z islamizacijo, ki se mimogrede ni začela včeraj, pojdite pogledat v Francijo, v Britanijo in na Dansko, moramo najprej postaviti pravilno in resnično diagnozo Evrope, ki se ne sme ustavljati pred ničemer in ne sme ciljati na neko buržoazno leporečenje, ki ga ponavadi izrekajo "skrajni desničarji" Evrope. In ravno zato, ker se ti "skrajni desničarji" in ljudski frontaši ustavljajo v svojih uvidih preplitvo, mi pozdravljamo kolaps civilizacije. Ker, če gibanje, ki bi zrastlo iz raznih pobud po "ohranitvi" evropskih narodov in evropske civilizacije ne bo odpravilo najbolj osnovnih zmot, ki so nas privedle v to situacijo, če to gibanje ne bo zakopalo v samo srž evropskega propadanja in bo prikazovalo le priseljence kot glavni problem oz. problem sploh, je že na početku obsojeno na neuspeh.
 
Če želimo preprečiti kolaps civilizacije moramo tudi sami rušiti, da bi zmogli ohraniti tisto bistveno, ki nas sploh dela za evropejce. Če hočemo ohraniti bistveno, pa moramo odstraniti vse, kar ni bistveno. Vso navlako, vse imitacije in neposrečene izvedbe bistva. Če (vse)evropsko gibanje, ki ima za cilj ohraniti evropsko civilizacijo ne bo sesulo tudi današnjega novega reda, kakor se je razvil od francoske revolucije dalje, bo na koncu neuspešno. Neposrečeno se mi zdi, da moram uporabiti te besede, a v muslimanskih priseljencih videti vzrok in razlog invazije je demagogija.
 
Revolucionarni reakcionarji
Zato se sebe imenujemo za revolucionarne kontrarevolucionarje. In naša revolucionarna kontrarevolucija velja vsem revolucijam, ki so prevrgle naš evropski red, ki nas dela bistveno evropske in nam sploh daje bistvo. Začenši s protestantsko shizmo prek razsvetljenskih revolucij pa do komunističnih revolucij in končno do te permanentne revolucije perverznosti današnjih dni. Vse te revolucije, ta upor staremu evropskemu redu imenujemo velika liberalna revolucija in do nje smo kontrarevolucionarni kjerkoli se pojavi. In do nje smo revolucionarno kontrarevolucionarni in revolucionarno reakcionarni. To pa ne pomeni, da by default pozivamo k nasilnemu prevratu ali h kakršnemkoli nasilju. Pozivamo k preporodu evropskih narodov na nespremenljivih načelih Kristusovega nauka, ki nam je nekdaj že dajal totalen red, ki nas je prignal do viškov civilizacije. Zato smo revolucionarno reakcionarni.

In če želimo ohraniti našo Evropsko civlizacijo, naše specifičnosti, našo kulturo in tudi biološke etnične posebnosti, ni dovolj, da zapremo meje in izženemo vse priseljence, ker takšna rešitev je ciklična in obsojena bodisi na neuspeh ali na ciklično ponavljanje, dokler popolnoma ne opeša in izgine. Edina rešitev je, da se vrnemo h Kristusovemu redu, k nespremenljivim se resnicam, predvsem pa h katoliški nravnosti. Ni res, da je razlog "islamizacije" Evrope v konspirativnih namenih židovskih lož ali v muslimanskih prizadevanjih po osvojitvi Evrope s strani džihadistov. To so morda res nameni, a razlog, da so ti nameni uspešni leži v tem, da so evropski narodi zapustili nravnost. Glavni razlog uspešnega izumiranja evropske cvilizacije je enostavno v nemoralnosti in nenravnosti. Glavna razloga za izumiranje evropskih narodov sta: splav in kontracepcija. Pa z njima povezan nered, ki se kaže v epidemiji ločitev, enostarševskih družinah in na koncu v izsprevrženih oblikah spolnosti. In doba splošnega razvrata je tudi doba splošne dekadence. Povedano na poenostavljen način: ta nenravnost je avtosterilizacija evropskih narodov, ki je naredila prostor invaziji priseljencev.
 
Zato smo mi revolucionarni kontrarevolucionarji in reakcionarji, ker vsemu temu nasprotujemo. In zato, ker vidimo in vemo tudi za razlog tej nenravnosti, vidimo vzrok tem današnjim pojavom. Zato pozivamo vse tiste, ki zadnje čase tako zaskrbljeno zrejo v to "invazijo", da premislijo kje so resnični vzroki zanjo in se odmaknejo od neutemeljenih nebuloz in iskanja nekih nepreizkušenih alternativnih poti, ter se vrnejo v že preizkušeno, v red predrevolucionarne Evrope. V red velikih kraljev Evrope.
 
Predlog in poziv
Zato predlagamo na tem mestu najučinkovitejšo rešitev, ki je zborovanje. Predlagamo organizacijo zborovanj in shodov v luči Kristusa Kralja, ki sme in mora kraljevati slehernemu delcu osebe in družbe. Predlagamo laično zavzemanje, ki naj nato vključi tudi duhovnike. Predlagamo vrnitev k tradiciji, pogled v zgodovino in začetkom vsaj imitacijo nekdanjih slovenskih shodov, kongresov in zborovanj. Če se bomo odrekli tradiciji ali tradicijo zametovali v skrbi, da bi se nam ne pridružili liberalni elementi ali postkomunistični elementi, bomo obsojeni na neuspeh.

Najbrž je preveč za pričakovati, da se bo znenada kar od nekje organiziral takšen shod ali takšno zborovanje s pristno slovenskim značajem, ki vključuje slovensko pesem pa tudi sveto mašo in procesijo, pa moramo v tej začetni fazi vsaj agitirati za vrnitev k tradiciji in svojim prijateljem, sogovorcem, pa tudi nasprotnikom dokazati, da je vsaka druga pot obsojena ne neuspeh. Odstrti moramo zgodovino našega naroda izpred leta 1945, saj se za mnoge slovenska zgodovina nevede začne šele tedaj, in pokazati moramo na mnoge odlične Slovence izpred leta 1945, ki niso le eni in isti: Prešeren, Slomšek, Cankar, Vodnik itd.

V tej prvi fazi moramo sploh spoznati našo slovensko zgodovino in uvideti na čem je zares zrasel slovenski narod in zakaj je sploh ostal in zakaj je sploh specifičen. Vrnitev v tradicijo, bojni klic h Kristusu Kralju, ki nam more vrniti naše bistvo, naše narodno bistvo! Priseljenska kriza je lahko odlična priložnost, da se v deželo zopet vrne Kristus Kralj in skozenj zagospoduje nravnost in zdravje ter identiteta naroda.
 
Živel Kristus Kralj!