O ateistični dogmatiki in problemu zla - Obstoj neobstoja logike 1

"Žgalne daritve ateistične dogmatike"

Pred kratkim sem na twitterju zapisal ironičen twit v odgovor drugemu twitu, ki je povzdigoval znanost. Rekel sem: "Sveta znanost darujemo ti žgalne daritve ateistične dogmatike in splošnega praznoglavja." Čez čas pa se je na ta twit odzval nek uporabnik, ki mi je svetoval, da si ogledam kaj dogmatika sploh pomeni po SSKJ. Kar je sledilo je bil čisti paradoks.

Izkazalo se namreč je, da sem imel popolnoma prav, tako po definiciji SSKJ kot dojemanju znanosti s strani tega uporabnika, ki je, kot se spodobi za današnjo akademsko mladino, seveda ateist. Za hec sem navrgel koncept širjenja vesolja, ki ga skupaj z debato o niču najraje uporabljam za zbadanje ateistov, in tedaj se je izkazalo, da je "ateistična dogmatika", če si dovolim vztrajanje na tem pojmu, torej sprejemanje znanstvenih dogem s strani ateistov, resničen trend.

Tu boste takoj rekli, znanstvene dogme? Kako je vendar mogoče, da je nekaj znanstveno in istočasno dogma? Mar ni nekaj znanstveno zgolj zaradi tega, ker je znanstveno dokazano? In tu smo že pri srži problema. Ko sem govoril o ateistični dogmatiki sem zadel v jedro stvari ravno pri dojemanju znanstvenih "dogem", no recimo jim dejstva, povprečenega ateista. Ateisti, ki vztrajajo na tem, da so popolnoma odmaknjeni od nasedanja raznim pravljicam, ker bodimo pošteni, moderni ateizem ni nič drugega kot satirično napadanje raznih odlomkov svetega pisma in raznih krščanskih praks, v argumentih ateistov je več komičnega kot česarkoli vsebinskega, ti ateisti sprejemajo znanstvene "fakte" na povsem enak način kot vernik sprejema "dogme" svoje religije.

Spet boste rekli, malce preveč pikolovski si, vedeti, da se boš raztreščil po asfaltu če boš skočil iz stolpnice, ne potrebuješ lastne izkušnje in vendar to ni dogma. No, včasih je treba biti malce paradoksalen. Ateisti namreč trdno verujejo in zaupajo v določeno znanstveno "dogmo" ne, da bi sploh karkoli vedeli o njej. To se je izkazalo ravno v pogovoru s prej omenjenim ateistom, ko je sam priznal, da je določeno "dogmo", v katero je poprej veroval, šele sedaj prek Googla raziskal. No in tu smo na tisti točki. Če pustimo za hip ob strani dvom o tem, kako relevantne informacije je dobil, ko je geslo vpisal v iskalnik, lahko šele sedaj govorimo, da je njegovo dogmatično zaupanje v znanost prešlo iz dogme v fakt. Vendar, mar niso ravno ateisti glavni apologeti razuma in nasprotniki verskih dogem?

O tem sem govoril, ko sem govoril o ateistični dogmatiki. Omenjeni ateist je gotovo pomislil, kako bo nekaj dogma, če je znanstveno in s tem vrstnim redom je dokazal lastno sprejemanje dogmatičnosti znanosti. Ker, če izhajamo iz posameznika samega pa je vrstni red takšen. Ker sem ateist verujem v znanost, ker znanost temelji na znanstvenih raziskavah v znanstvenih člankih, ki so objavljeni v znanstvenih revijah z visokim faktorjem citiranja, ki so uredniško pregledane. Torej če pravi znanost to in to, je to in to res. In paradoksalno, tu imamo zgolj avtoriteto, na katero se ateist zanaša - znanstveno revijo. Paradoksa pa ne bi bilo, če ne bi ateisti veljali za skeptike, racionaliste, prosvetljene nevemkaj-e. Pustimo pa ob strani dejanske metafizične, filozofske znanstvene dogme, ki jih znanost enostavno ne more ("še", kot radi rečejo), dokazati, a so vendar splošno sprejete.

Problem zla - protiargument

Druga stvar, ki sva se jo dotaknila s tem ateistom pa je bilo vprašanje obstoja Boga in ko sem omenil, da ateisti ne trdijo, da lahko dokažejo neobstoj Boga, ker se nekaj, kar ne obstaja, menda ne da dokazati, mi je sogovornik vehementno odvrnil, da mi bo prihranil ugibanja in me je napotil na zapis v Wikipediji, ki se je nanašal na vprašanje zla, kot dokaza za neobstoj Boga in sicer ožje na Epicurusov, menda, argument zoper obstoj Boga.

Skratka, poanta argumenta je, če je Bog trojni vse-, torej če je, vsemogočen, vseveden in "vsedober", (trojni omni: omnipotent, omniscient in omnibenevolent), potem ni mogoče, da takšen Bog obstaja, če obenem obstaja zlo. Moja teza pa je na drugi strani, da ta argument bistveno zanemarja, kaj je vsemogočnost in kaj sploh pomeni za Boga, da je dober oz. "vsedober".

Če bomo skušali razumeti moj protiargument, si moramo najprej zastaviti logično uganko: če je Bog vsemogočen, ali lahko ustvari breme, ki ga ne more dvigniti? Če ga lahko, potem ni vsemogočen, ker ga ne more dvigniti in če ga ne more, ni vsemogočen, ker ga ne more ustvariti.

To uganko bomo razrešili tako, da se bomo vprašali, ali dela Bog vedno prav oz. ali lahko dela narobe. Moja teza je: Bog ne more delati narobe. Vendar ne zato, ker tega ne bi bil sposoben kljub temu, da bi vsaj v teoriji obstajala možnost, da lahko dela narobe, temveč zato, ker ni nad Bogom nobene višje inštance, nobenega višjega zakona, ki bi mu bil Bog podvržen in bi odnosno na njo lahko presodili ali dela prav ali narobe. Bog ne more narediti nič narobe, ker karkoli naredi je prav zgolj zato, ker naredi. Če bi vztrajali, da vendarle nek standard zavezuje Boga, po katerem lahko presojamo njegova dejanja v kategoriji prav in narobe, bi vztrajali, da Bog ni vsemogočen in potemtakem bi že zgrešili bistvo Boga in bi si morali priznati, da se ne pogovarjamo več o vsemogočnem Bogu, ker bi mu odrekali boškost.

Sedaj pa se vrnimo k uganki: lahko Bog ustvari nekaj, kar ne more dvigniti? Ne, ne more. Zato, ker ne obstaja takšna kategorija. Ne obstaja in si je niti ni mogoče teoretično zamisliti. Čim vpeljemo nek koncept bremena, ki ga Bog ne more dvigniti odvzamemo Bogu zopet boškost, torej tudi vsemogočnost. Ravno zato, ker je Bog Bog in je torej vsemogočen si ni mogoče niti predstavljati bremena, ki ga Bog ne bi mogel dvigniti vkolikor Bogu ne odvzamemo njegove bistvene  lastnosti, ki je, da je Bog.

S tem pa smo že odgovorili ali lahko Bog dela nekaj narobe. Torej iz tega na prvotni argument lahko izpeljemo, da Bog ne more delati narobe in citate iz Svetega pisma, ki slavijo Boga v smislu, vse delaš prav, vse delaš dobro, lahko razumemo ravno v tem oziru. Bog dela vse prav, ker ne more delati narobe, ker je Bog. Če bi njegova dejanja lahko presojali v relaciji prav - narobe, ne bi bil vsemogočen in ne bi bil Bog. Če ne bi bil vsemogočen tudi argument Epicurusa ne vzdrži, saj ima za svojo bistveno sestavino ravno vsemogočnost in "vsedobrost" Boga. Bog dela prav, kar pomeni da dela vedno dobro, ker zopet si ne moremo predstavljati standarda, ki bi lahko zavezoval Boga, da bi njegova dejanja lahko sodili v relaciji dobro - slabo. Če pa bi tu vztrajali, da standardi po katerih ljudje, posamezniki, presojamo kaj je dobro in slabo, zavezujejo Boga bi zopet negirali vsemogočnost in boškost Boga.

Zato tu nastopi vprašanje zla. Kaj je zlo? Če je zlo, le odsotnost dobrega, potem sploh ne eksistira. Če vseeno smatramo odsotnost dobrega, kot nek koncept zla, potem zopet ne moremo reči, da Bog ne eksistira, ker je zlo, ker če bi bil Bog bi zlo preprečil. Tu je bistvena napaka Epicurusovega argumenta, ker zaradi te odsotnosti dobrega oz. zla, smatra, da potem Boga ni, ker če bi bil, bi tega ne dopustil. Vendar to pomeni, da skuša naše standarde kaj dobro in kaj je zlo aplicirati na Boga, ki je večen in vsemogočen ter, kot sem prej dokazal, skuša odvzeti Bogu vsemogočnost. Če je zlo to, da en človek ubije drugega človeka, to ne pomeni, da je s tem Bog negiran, saj ne moremo vztrajati, da božje dopuščanje tega pomeni, da Bog dela narobe. To da Bog dopušča zlo ne pomeni, da ni "vsedober" in vsemogočen, ker "obstaja" zlo, temveč da je "vsedober" in vsemogočen ker ne more delati slabo, saj ne moremo presojati Boga s katerimikoli standardi, ker si ne moremo niti zamisliti standarda, ki bi uspešno presojal Boga, ne da bi mu odvzel njegovo boškost.

To pomeni, da sta obenem lahko in Bog in tisto, kar mi ljudje razumemo, kot zlo. To, da je Bog "vsedober" ne pomeni nujno, da bi "vsedober" Bog skušal preprečiti tisto, kar mi ljudje razumemo kot zlo, ta "vsedobrost" pomeni le, da Bog ne more delati slabo, ker je Bog in vsemogočen ter si je nemogoče predstavljati nek standard, s katerim bi presojali dejanja Boga in bi Bog še vedno ostal Bog, torej vsemogočen, vsenavzoč in "vsedober". (Če to vseeno storimo, Bogu odrečemo boškost in vse tri vse-je, s tem pa postane Epicurusov argument brezpredmeten, saj skuša ravno z "logičnim" nasprotjem med vsemogočnim in "vsedobrim" Bogom ter zlom, dokazati neobstoj takšnega Boga.)

To je torej moj protiargument, ki temelji na tem, da argument "problema zla" ne vidi resnične narave vsemogočnosti in "vsedobrosti", pravzaprav ne vidi resnične narave Boga samega. Je pa res, da imajo že s samim konceptom Boga ateisti strašne probleme, ker ne morejo ali nočejo doseči niti teoretične narave Boga. Podobno opažam, da počnejo z "ničem", ki ga težko definirajo ali pa ga razumejo zgolj kot možnost biti ali ne-biti.

-Agitator

---

(Opomba: morda je v utemeljevanju "sobivanja" Boga in zla kakšna trditev, ki ni pravoverno katoliška, če je, je projekt NeoDomobranec ne sprejema. -NeoDomobranec)

Nesmiselnost postkrščanskega argumenta

Postkrščanski argument
 
Pred časom sem naletel na določena razmišljanja, na katera me je opozoril predvsem Agitator, pisec s tega bloga, ki imajo skupno neko določeno percepcijo trenutnih perečih pojavov v zahodni družbi. To skupno percepcijo lahko poimenujemo "postkrščanski argument".

Ko me je Agitator seznanil z razmišljanji določenih ljudi, ki so določene postmoderne pojave, kakršno je neomejeno priseljevanje in zavračanje koncepta narodnosti s strani določenih zahodnjaških intelektualističnih struj, pripisovali različnim krščanskim načelom, sem bil presenečen in nisem natanko razumel o čem sploh govorijo. Vse kar sem videl je bilo le to, da vlečejo neke bistveno krščanske ideale na plano in z njimi utemeljujejo nazore postmodernističnih nazorov, ki vsi izvirajo iz liberalizma.

Šele, ko sem nedavno naletel na članek Matta Briggsa, ki sprašuje bralca, če se zaveda, da je sodomitska poroka legalna le v postkrščanskih državah. Kot postkrščansko državo pa ima v mislih državo, ki je nekdaj bila pretežno krščanska in on, ko navaja upadanje krščanstva v posameznih državah, s tem noče podkrepiti argumenta, da so takšne države vse manj krščanske in zato postkrščanske, temveč skuša zgolj dokazati, da so bile vse države, ki so legalizirale sodomitsko poroko, nekdaj krščanske in so zato torej postkrščanske v smislu, da kakorkoli se že trenutno vedejo, mora imeti nek razlog v dejstvu, da so bile nekdaj pretežno krščanske.

Šele ob tem članku pa sem razumel tudi ljudi, ki so krščanstvu pripisovali krivdo za, po njihovo, izginjanje evropskih narodov in kultur. Njihov argument ni bil le v tem, da je krščanstvo krivo za samomorilnost in negacijo evropske narodnosti, temveč je bil njihov argument zgolj v kontrastu z drugimi državami, ki krščanstva nimajo. Zato sem prišel do zaključka, da gre v obeh primerih za argument "postkrščanstva".

Problemi za katere se uporablja postkrščanski argument so tako jasni in tako očitni, da sem imel dolgo časa težavo, da bi sploh razumel ljudi, ki so od nekod prišli s tem protikrščanskim stališčem, da je za vse konec koncev krivo krščanstvo. Zakaj smo v kaši kakršni smo mi je bilo vendar že od nekdaj jasno, trganje iz rok katoliški Cerkvi je vselej rezultiralo v grozotah človeške izprijenosti. Namreč vedno sem videl, da se propad civilizacije ni začel dvajset let nazaj, temveč se je začel s tremi prelomnicami, letom 1945, letom 1789 in letom 1515.

Ravno Agitator sam me je opozoril na neko anekdoto s filozofske fakultete, kjer je pri enem od predmetov na filozofiji profesor povzemal menda Hribarja, ki pravi, da je Avguštin predhodnik Nietzscheja zato, ker je uvedel pojem "niča", ki ga stari Grki niso poznali, saj so verovali, da je bilo vesolje ustvarjeno iz kaosa, torej neke prasnovi. Sam koncept niča jim je bil docela nepoznan in šele Avguštin, ki se je naslonil na Sveto pismo, je v filozofijo torej uvedel "nič" kot "nekaj". Torej, pravi ta profesor, brez Avguština tudi Nietzschejeve filozofije ne bi bilo.

In ravno podoben način vidimo v tem postkrščanskem argumentu, kjer je zgolj zato, ker so določene ideje prišle na plano po krščanstvu, to se pravi, časovno so prišle za krščanstvom, torej v isti prostor, ki ga je nekdaj zasedalo krščanstvo, krščanstvo neposredno odgovorno za kakršnokoli idejo, ki se je razvila za njim.

Egalitarijanizem

Seveda, to je bazično njihov argument, ko ga popolnoma razgalimo, saj dejansko ne vsebuje nobene resnične vsebine, če pa ga gledamo površinsko pa izgleda bolj zapleten. Namreč ti, ki uporabljajo postkrščanski argument npr. na področju pavšalizacije poroke ali pri domnevnem raznarodovanju narodov, vzporednice s temi pojavi vlečejo s krščanskim prepričanjem, da so pred Bogom vsi ljudje enaki in da vsakemu človeku pripada dostojanstvo človeka. Temu pravijo krščanski egalitarijanizem. In zato, ker smo kristjani torej prepričani, da bo Bog sodil vse ljudi enako: "Everyone is equal to me,
holy men, children and bastards", smo torej posledično krivi, da se je ta enakost slehernega človeka potencirala do tiste mere, ki jo poznamo danes, ko enakost ne pozna nobene omejitve. Sliši se logično, mar ne?

Seveda se do neke mere sliši logično, a ima v sebi tudi bistveno napako. Egalitarijanizem, ki ga poznamo dandanes se ni razvil kar sam od sebe in tudi ni res, da če nikdar ne bi imeli krščanstva tudi tega egalitarijanizma ne bi imeli. Ne, v zakup je treba namreč vzeti dve reči. Naravo naše postkrščanske družbe in zakaj ji sploh rečemo, da je postkrščanska. Če enostavno menite, da v Evropi z razliko od arabskih dežel poznamo ta moderni egalitarijanizem zato, ker smo bili nekdaj prevladujoča krščanska družba, potem ste spregledali, da arabske dežele niso v isti razvojni fazi, kot smo mi. In ko govorim o razvojni fazi, ne mislim na gospodarstvo in tudi s tem, ko pravim, da smo v višji razvojni fazi, ne pravim, da je ta faza sama po sebi boljša, kot je denimo trenutna razvojna faza arabskih narodov. Po Guardinijevo menim, da je zanjo prišel čas, to pa ne pomeni, da je boljša od prejšnjih. Ko govorim o razvojni fazi mislim predvsem na razvojno fazo družbe, t.j., t.i. človekovih pravic oz. razvoja družbe in posameznika z regulacijo njegovih potreb, pravic in svoboščin.

To je seveda nujno povezano z državo, torej sistemom oblasti in ni nikakor povezano zgolj in samo s posameznikom kot takšnim.. Tudi ideje same ne delujejo iz neke lastne ezoterične moči, ki bi spreminjala družbo, pač pa se vsaka sprememba lahko vrši le tesno povezana z oblastjo. Povedano drugače, ideja je lahko še tako zelo filozofsko superiorna in "prava", a dokler ni neke politične vladajpče strukture, ki bi to idejo posvojila in jo začela do neke mere udejanjati v praksi, bo ta ideja le relativno mrtva, predvsem pa zaprta v nek krog posameznikov, ki jo skušajo forsirati.

Torej kaj dela našo družbo različno od arabske? Povsem ista stvar, kot dela našo postkrščansko družbo različno od krščanske Afrike. Nivo razvitosti v smeri popolne preskrbljenosti, vse večjega tehnološkega napredka in s tem tesno povezanega splošnega relativizma. Čim se bo nivo neogroženosti določene družbe dvigoval, tem bolj bo relativizem naraščal.

Druga stvar je egalitarijanizem. Dejstvo, da krščanstvo kritično poudarja, da je Stvarnik ustvaril vse ljudi enako, torej da so vsi ljudje enaki pred njegovo sodbo, lahko služi za postmodernistični egalitarijanizem v enaki meri, kot mu lahko služi vsaka druga religija. Tudi, če vzamemo neko religijo, ki bi predvidevala, da so ljudje bistveno neenaki in da obstajajo razredi ljudi, bi lahko egalitarijanizem naposled utemeljili prek ideje o enakosti ljudi znotraj posameznih razredov in bi to načelo potem razširili na vse razrede, ko bi določen vladar začel sprejemati razsvetljenstvo, slično tistemu, ki smo ga izkusili v evropi. Trditev, da je krščanska percepcija Boga, ki ustvari vse ljudi enako, končna podlaga postmodernega egalitarijanizma je prav tako preraztegnjena kot trditev, da je njegova podlaga katerakoli druga religija.

Linearna evolucija idej

Postkrščanski argument je torej bistveno špekulativni saj ima za svoje jedro zgolj vprašanje, kaj če krščanstva ne bi bilo, bi potemtakem tudi tega egalitarijanizma ne bilo? Postkrščanski argument temu odgovarja pritrdilno vendar kot rečeno zgolj na podlagi predvidevanj.

Naslednja značilnost postkrščanskega argumenta je radikalno umevanje nekega determinizma narodov oz. ljudstev. Ta determinizem predvideva, da ideja, ki se pojavi v ljudstvih in naposled postane prevladujoča, torej krščanstvo, trajno in nepreklicno spremeni "skupno zavest" ljudi in iz te spremembe morejo tokovi misli teči le še linearno naprej iz predhodne ideje. Seveda se tu takoj pojavi prostor za mogočo špekulacijo, da je torej tudi dejstvo, da so zahodni narodi sprejeli krščanstvo, mogoče le zato, ker so imele njihove stare religije neko značilnost krščanstva v sebi, saj drugače ne bi bili zmožni sprejeti krščanstva, kot so sedaj zmožni sprejeti egalitarijanizem zgolj zaradi dejstva, da ga vsebuje že krščanstvo. In v obeh špekulacijah je spregledano bistveno - oblast.

Posebno pozornost moramo namreč posvetiti tudi temu, da vidimo, da je z upadanjem krščanstva nastopil ta egalitarijanizem in so ga morali narodi posvojiti podobno, kot so posvojili krščanstvo, nelinearno. Trditi, da je egalitarijanizem zajel evropske narode linearno iz krščanstva je podobno, kot če to trdimo za krščanstvo, ki da je izšlo iz poganstva evropskih narodov.

Postkrščanski argument pa tudi spregleda dejstvo, da je postmoderni egalitarijanizem direktna posledica liberalizma oz. proizvod liberalizma. Liberalizem pa se more razviti prav v slehernem okolju  in v sleherni religiji  in v slehernem narodu.

Tu ne trdimo, da sta krščanstvo in postmoderni egalitarijanizem nekaj povsem različnega in da ni nikjer nobenih podobnosti ali celo stičnih točk, temveč trdimo, da je postkrščanski argument napačno poenostavljanje, ker:
- predvideva linearno evolucijo idej, kjer se vsaka ideja razvije iz prejšnje,
- pri tem pozablja, da krščanstvo ni prva ideja, ki je zajela evropske narode
- daje prevelik pomen idejam
- ne vidi bistvenih razlik med krščanstvom in postkrščanskimi nazori
- zanemarja gospodarsko, družbeno in intelektualno razvitost narodov
- kljub temu primerja "postkrščanske" najrazvitejše narode z nekrščanskimi nerazvitimi narodi in ne vidi, da so bili v podobnih fazah razvitosti tudi "postkrščanski" narodi in tedaj niso poznali postkrščanskih nazorov



 -NeoDomobranec & Agitator

Med socializmom in kapitalizmom socializem

"A »capitalism« that was not encompassed or included by the Pope’s condemnatory words in QA is a theoretical capitalism that has never existed and will never exist." John Sharpe

 
 
V 63. številki priloge Družine Slovenskemu času je bil objavljen članek Andreja Nagliča z naslovom "Dragi socializem" s podnaslovom "Ekonomski model, vedno obsojen na neuspeh", v katerem avtor razmišlja o socializmu in naredi mnogo napak, za katere se zdi, da so ponekod bolj namerne, zgolj zato, da bi avtor dokazal neko poanto, ki pa je ni.

"Ob tem ni mogoče spregledati, da je nagnjenost h korporativizmu, ki je tako očitno značilna za socializem, bila navzoča že v cehovstvu srednjeveških mest."

Prvo napako avtor naredi že takoj na začetku, ko skuša izenačiti socializem s korporativizmom, čeprav gre za bistveno razliko, kar avtor gotovo sam dobro ve. Ne le, da se korporativizem in socializem bistveno razlikujeta, še več, s tem, ko izenači socializem s korporativizmom, izenači korporativizem s socializmom in na ta način razglasi tudi socialni nauk Cerkve za socializem, kar pa je nekoliko čudno, glede na to, da je Cerkev obsodila socializem, medtem ko je forsirala subsidiarnost stanov oz. korporativizem. In tu je bistvena razlika korporativizma od socializma, v razumevanju vloge stanov. Razlika je tudi v vlogi države, ki se v socializmu bistveno razlikuje od vloge države pri korporativizmu, četudi gre v obeh primerih za totalitarno državo. Naslednja razlika v korporativizmom in socializmom je tudi v tem, da npr. Mussolini sam pokaže razliko med fašizmom, t.j. korporativizmom, in socializmom. Ta razlika je ideološka in nasprotuje socializmu iz svetovno nazorskih vzgibov, in ne, kot učijo dandanašnji nekateri demokrati, iz vzgibov rivalstva med totalitarizmoma.

"Zato je fašizem proti socializmu, ki utesnjuje zgodovinsko gibanje v razredno borbo ter se ne zaveda državne enotnosti, v kateri so zliti razredi v eno samo ekonomsko in moralno realnost; Prav tako je tudi proti razrednemu sindikalizmu." Benito Mussolini, 1932.

"Takšno pojmovanje življenja je odločno zanikanje tiste doktrine, ki je tvorila osnovo tako zvanega znanstvenega ali marksističnega socializma: nauk historičnega materializma, ki razlaga zgodovino človeške civilizacije zgolj kot borbo interesov med raznimi socialnimi skupinami in s spremembami sredstev in pripomočkov produkcije. Da so imele gospodarske dogodivščine - odkritje surovin, nove metode dela, znanstveni izumi - svoj pomen, temu nihče ne oporeka; toda nesmisel je, domnevati, da zadostujejo za razlago človeške zgodovine z izključitvijo  vseh drugih faktorjev: fašizem še vedno veruje v svetost in junaštvo, to se pravi v dejanja, pri katerih ne odloča noben ekonomski nagib, ne daljnji, ne bližnji. Z odklonitvijo historičnega materializma, ki so mu ljudje samo komparze zgodovine, pojavljajoči se in izginjajoči na površju valov, medtem ko se prave, vodilne sile gibljejo in delujejo na dnu, je odklonjena tudi nespremenljiva in nepopravljiva razredna borba, ki je naravna posledica tega ekonomskega pojmovanja zgodovine, zlasti pa se zanikuje, da bi bila razredna borba odločilni faktor socialnega presnavljanja. Ko je tako socializem zadet v obeh tečajnkih svojega nauka, mu ne ostane nič drugega kot sentimentalno, kakor človeštvo staro hrepenenje po socialnem sožitju, v katerem bi bilo olajšano trpljenje in bridkost najbednejšega ljudstva. Toda v tej točki zavrača fašizem koncept gospodarske "sreče", ki bi se socialistično in skoraj avtomatično realizirala v  danem trenotku gospodarskega razvoja, ko bi bil vsem zagotovljen maksimum dobrobiti. Fašizem odklanja možnost materialističnega pojmovanja "sreče" ter ga prepušča ekonomistom prve polovice 17. stoletja; odklanja namreč enačbo - dobrobit: sreča - ki bi ljudi spremenila v živali, misleče na eno samo stvar: da bi bili rejeni in nakrmljeni ter bi se tako ponižali do golega preprostega vegetativnega življenja." Benito Mussolini, 1932.

Podobno pa izpostavi razliko tudi Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov iz leta 1937.

"Posebno priporoča sv. oče Pij XI. stanovsko ureditev družbe ("korporacije"). Današnje gospodarstvo je, kakor pravimo, individualistično, to je, vsak gospodari sam, kakor misli, da mu bo več neslo, za druge mu ni mar. Tudi med delodajalci in delavci ni nobene skupnosti. Ta individualizem je zanesel v gospodarstvo strašen nered. Prav zato hočejo nekateri, da bi vse proizvodne dobrine prešle v splošno last, češ, da bo potem vse gospodarstvo enotneje in občekoristno. Toda, kakor smo videli, tega (komunizma, kolektivizma, socializma) ni mogoče sprejeti. Je pa med to skrajnostjo in individualizmom še drug socialni in gospodarski red, ki res omogočuje smotrno urejeno gospodarstvo, gospodarstvo po načrtu, to je ustanova korporacij." Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in socialni stiski naših dni, 1937.

Težava je v tem, da avtor pripisuje socializmu lastnosti korporativizma, ki pa jih dejanski socializem ni nikdar zastopal. Senca korporativizma v "socialnem" svobodno tržnem gospodarstvu zahodu, ki jo vidi, ni socializem, ki bil vreden svojega imena pač pa ostanek neke logične solidarnosti družb, ki nikdar niso poznale kapitalizma in ga zato tudi odklanjajo do različnih mer. Kar avtor implicira, ko za socializem ožigosa tako korporativizem kot "socialno svobodnotržno gospodarstvo", je da je v odnosu do tistega čistega kapitalizma vsakakršen odklon socializem. In priznali bi mu legitimnost razmišljanja, če avtor ne bi bil katoličan, kar ga pa naredi za disidenta glede na socialni nauk Cerkve. Naslednja zanimiva trditev je omemba izbruha vojne, ki naj bi bil za marksiste logična posledica kapitalizma:

"Univerze v Evropi in družbenokritični intelektualci so bili naklonjeni marksizmu in podobnim levičarskim idejam že v času med prvo in drugo svetovno vojno. Sam izbruh vojne je bil zanje povsem naravna in pričakovana faza razvoja "imperialističnega" kapitalizma v njegovi neizogibni usodi propada."

Zanimiva je zato, ker dobi vprašljiv pomen, če jo postavimo v kontrast z besedami Aleša Ušeničnika na petem katoliškem shodu v Ljubljani:

"A v resnici gledajo, kako se države oborožujejo za nove vojske, kako močnejši tlačijo slabše, kako narašča draginja, kako stiska vedno hujša beda delovne ustanove. Odkod ta čudni pojav?
Vzrokov je gotovo več, a glavni vzrok na socialno-gospodarskem polju je moderni internacionalni kapitalizem. Izpovedati moramo žalostno resnico, da je bila že svetovna vojska vojska kapitalizma." Aleš Ušeničnik, 1923.

"Kapitalizem žene torej z neko notranjo nujo v imperializem, a imperializem do vojsk. Seveda skuša kapitalizem ta svoj gon pred narodi zakriti. Ne govori o imperializmu, temveč o kulturnem poslanstvu, o narodnih aspiracijah in drugih takih lepih rečeh." Aleš Ušeničnik, 1923.

In v istem govoru tudi pravi:

"Naša pamet, razsvetljena s svitom krščanskih načel, nam brani, da ne moremo ne s kapitalizmom ne s komunizmom." Aleš Ušeničnik, 1923.

Torej protikapitalizem ni socializem temveč sledenje katoliškemu nauku. Povedano drugače, ni bilo treba, da bi bili ljudje med vojnama marksisti, da bi videli pogubnost kapitalizma. Naprej avtor govori o tem, da je v socialno državo "vtkano" kup napak, ki vedno vodijo v neuspeh sistema. Vendar se moti, ker pripisuje to neuspešnost sistema pretirani socialnosti države, čeprav bi jo moral pripisovati tisti hibridnosti med kapitalizmom in socialnostjo (ki je ne bi naslavljal s socializmom), katero pred tem dobro opiše v članku. Problem takšne hibridne države ni v preveč "socializma" (socializem kot poimenovanje za zagotavljanje socialne varnosti državljanov je amerikanizem in nima nobene zveze s klasičnim socializmom. Gre za podoben paradoks, kot komunistično naslavljanje vsakega nasprotnega mišljenja s fašizmom. V tem primeru kapitalisti vsako omejevanje trga in državno regulacijo smatrajo za socializem), temveč prej v preveč svobodnega trga.

Ko pravi:

"Močno dejavna socialna država zmanjšuje motivacijo za sprejemanje podjetniške pobude in prevzemanje tveganj, kar je gonilo za ustvarjanje dobrin in blagostanja. Ljudje se zanašajo na državo, da bo ustvarila delovna mesta in zagotovila plače ter pokojnine."

Ima prav, da se ljudje zanašajo na državo, da bo ustvarila delovna mesta. Vendar problem ni v tem zanašanju ljudi, temveč v tem, da država delovnih mest ne ustvarja. Tu pa pride do tistega konflikta med socialno državo in svobodnim gospodarstvom. Na eni strani naj bi država pustila gospodarstvo pri miru, po drugi strani pa naj bi skrbela za svoje državljane. Ta model ni neuspešen zato, ker bi država zagotavljala benificije pač pa zato, ker jih zagotavlja, ne da bi obenem ustvarjala delovna mesta.

Mantre o podjetniških pobudah so podobne mantram o delavskem samoupravljanju. Gre za pobožno verovanje v vsemogočnost trga, ki more zagotoviti raj na zemlji dokler je le podjetniška pobuda, ki je država ne omejuje. Medtem, ko se je večina proizvodnje že preselila v dežele s cenejšo delovno silo, pri nas obstajajo kapitalisti, ki terjajo svobodo za podjetniško pobudo, ki bo ustvarjala kaj natanko? Ultra lahka letala za bogataše? Drago žensko spodnje perilo? Ali pa v to zajemajo tudi storitvene dejavnosti? Poglejte samo farmacevtsko proizvodnjo, koliko dela je opravljenega s stroji. Kaj bodo delali ljudje? Svobodni trg, kupovanje cenejših proizvodov na vzhodu. Ravno svobodni trg povzroči brezposelnost in kdo bo poskrbel za te brezposelne?

"Liberalizem je pa tudi tu, kar je bilo v tem mrzkega, dognal do konca. S svojimi nauki je opravičil vsako izkoriščanje delovne sile in najgrše oderuštvo. Edini namen gospodarstva je liberalizmu čim večji dobiček. Vse, kar sam da v gospodarstvo, mora "nesti"; če ne nosi zadosti iz sebe, mora utrgavati delavcem. Ker mu je moč pravica, je tako zavladal kapital nad človekom-delavcem. Nastala je doba kapitalizma. Kapital si lasti vse dohodek, plače za delavce pa deva le med proizvodne stroške. Če ne nosi kako podjetje zadosti, se kapital - denar umakne drugam, delavci pa ostanejo brez zaslužka in kruha na cesti. To kapitalu ni nič mar, zakaj kapital je brez srca. Kapital ne pozna človeka kot človeka, marveč pozna samo delovno moč. Kapital tudi ne pozna naroda, marveč je mednaroden. Kakršen je po nauku liberalizma kapital, tak je lahko tudi njegov lastnik, kapitalist." Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in socialni stiski naših dni, 1937.

"Geslo svobodne konkurence je gospodarski boj. Kdor ceneje producira, ta se laže vzdrži. Ko pa ni mogoče več zniževati delavskih plač, ne podaljševati delovnega časa, ne morda namesto pravega blaga izdelovati surogatov, ostane v tekmi le še eno, in sicer tehnično sredstvo: povečevati podjetja, uvajati nove, večje in popolnejše stroje. Zakaj čim večje podjetje, tem manjši razmeroma stroški. Za večja in večja podjetja pa treba več in več denarja. Tako zagospodujejo v gospodarstvu banke. Z druge strani pa, čim več se producira, tem večji mora biti trg." Aleš Ušeničnik, 1923.

Potem pa nastopi bistven problem tega članka, ko začne avtor navajati kritiko socializma s strani krščanskih avtorjev.Problem je v tem, da avtor naredi dve napaki. Prvič, kot kritike socializma navede tri avtorje Balnesa in Rosminija ter anglikanca Whatleya, ne navede pa kritik socializma s strani papežev, npr. Leona XIII. Druga napaka, ki pa je videti namerna je avtorjevo zamolčevanje katoliške kritike kapitalizma. Ta nepoštenost pa zasenči avtorjeve namere, po iskanju odgovora na socializem oz. obsojanju socializma. Popolna odsotnost omembe ostre kritike kapitalizma s strani Cerkve, ki ni nikdar zares pojenjala in se je s trenutnim papežem še okrepila. Da bi nekdo spregledal zavračanje kapitalizma s strani Cerkve bi moral resnično mižati na obe očesi. Cerkev je vedno obsojala socializem, a nič manj zavzeto ni obsojala kapitalizma.

Poseben problem namreč predstavlja namreč ravno tisto izenačevanje korporativizma s socializmom na začetku, ko celo pravi, da je Cerkev obsojala srednjeveške "korporativistične" cehe, saj s tem, ko zavrne tako socializem kot korporativizem, (ki ju očitno smatra za nekaj istega) implicitno pokaže, da je torej edini vzdržen sistem, ali sistem, ki ga "krščanski avtorji" niso obsodili, kapitalizem. To pa je nepošteno. Zdi se zelo podobno tistim ljudem, ki so v socialnih okrožnicah videli le obsodbo kapitalizma ne pa tudi obsodbo socializma.

Za konec skuša avtor še prebrisano izenačiti socializem z nacionalnim socializmom (nacionalsocializmom), ko pravi:

"Žal socializem ni najboljša referenca za ustvarjanje kakor koli želenih in koristnih dobrin ter za dolgoročno vzdržljiv napredek človeštva. Pa naj bo to katera koli izmed njegovih izpeljank: nacionalsocializem, samoupravni socializem ali demokratični socializem."

Vendar je vsakomur jasno, da nacionalsocializem ni bil nikoli socializem, temveč fašizem, torej korporativizem. In če je bil nacionalsocializem socializem, potem so bili tudi vsi nauki Cerkve v oziru do socialnega in družbenega življenja, socialistični. S tem pa avtor postane novi katoliški disident. Če smo imeli pred vojno socialistične oz. komunistične katoliške disidente tipa Kocbek,ki so pod krinko Krekove dediščine širili komunizem, imamo pa sedaj torej kapitalistične katoliške disidente. Da avtor pozna specifično naravo socializma, nam je namreč jasno iz njegovega prikrivanja katoliškega socialnega nauka. Saj je tudi Krek spisal knjigo Socializem, pa se je v njej le naslanjal na okrožnice Pija IX. in Leona XIII.

Strinjam se, da gotovo obstaja zmeda okrog definiranja socializma, vendar pa je jasno, da se s socializmom že dolgo časa poimenuje zelo specifično gospodarsko, politično in filozofsko nazorstvo. In če pod socializem zajamemo tudi Krekov krščanski socializem, nemški nacionalsocializem, katoliški korporativizem in italijanski fašizem, potem vanj zajamemo tudi socialni nauk Cerkve. Nastop proti takšnemu socializmu pa nas naredi za neodisidente. Če pa sprejmemo uveljavljeno percepcijo socializma kot zgolj materializma na marksistični osnovi, potemtakem pridemo pa do tiste bistvene ločitve, ki je pravilna.

Črna garda iz kota! - predstavitev.

"Sloveči ruski vojskovodja Šuvalov se je izrazil nekoč o armadi sosedne države takole: »Krasna armada! Disciplina vzorna, junaštvo, dinastičen duh - vse izborno! Samo da bi ne imela te proklete navade, da je vedno tepena (byti bitoju).«
Z malimi izjemami bi se moglo to trditi marsikje o takozvanih »klerikalnih« strankah. Ta rod je vajen udarcev in se jih je tako navadil, da jih skoro ne čuti. Dušeslovna razlaga temu pojavu ni težka, a da odkrito povemo, sedaj si je še ne upamo javno izražati, ker bi brez potrebe razburjali duhove.
To pa lahko trdimo, da je v teh strankah navadno izmed štirih dejanskih čednosti najmanj tiste, ki smo se je učili v katekizmu z imenom »srčnost«. Puhlice o »miru« in »prepiru«, o »ljubezni« in »fanatizmu«kažejo tu veliko moč. Toda amicus Plato, magis amica veritas. Mir je lep in dober, a mogoč je le kot posledica umstvene edinosti ali, kakor jo imenuje temeljiteje sv. Pavel, »edinosti v veri«.
 Kdor je zaveden katoličan, ve tudi, da je brez razodete vere načel tako nemogoč mir in red na svetu in sreča ljudi na njem, kakor brez zraka in brez hrane telesno življenje. Zato pa mora za ta načela vsaj z isto žilavostjo v borbo, s katero se bori za svoj telesni obstoj.
Po teh opazkah podajemo sebi in bralcem za izpraševanje vesti vodilna načela slovenskega liberalizma. Proučavajmo jih in ob njih motrimo tudi lastno delovanje!
Slov. Narod je zapisal (št. 252, 1874) tele besede:
»Z delom in pogumom bomo vrgli črno gardo v kot, kamor so jo potisnili že drugi narodi zdavnaj.«
To je krepko geslo in sodimo, da nam ni treba podrobneje dokazovati, kako se je izvrševalo. Črna garda v kot! to se pravi: duhovniki in zavedni katoličani v kot, vera v kot, cerkev v kot!
Mi pa pravimo: Črna garda iz kota! In kljub vsej pomirljivosti si ne moremo kaj, da ne bi konštatirali, da sta tu dve nespravljivi nasprotji."
 -Janez Evangelist Krek, 1897

Ta blog, Črna garda iz kota!, ima namen služiti kot (morda prvi) alternativni blog za spopadanje z liberalnimi elementi v našem narodu, ki niso le sodelovali s komunisti, temveč so komunizem ustvarili, kot pravi papež Pij XI v Quadragesimo Anno (1931) “…let all remember that Liberalism is the father of this Socialism that is pervading morality and culture and that Bolshevism will be its heir.” in so skozi svoje krilatice umorili krščansko gorečnost na desnem polju, ko so z raznimi izumetnijami desno buržoazijo prignali do tega, da je postala neločljiva od levice in pravzaprav z njo zamenljiva. Alternativnost tega bloga pa ni le v tem, da daje navidez neko alternativo liberalizmu, temveč v tem, ker odklanja vse oblike liberalizma, ki jih ostrooko vidi tudi v konservativnih krogih, zato je ta blog predvsem namenjen polemiziranju, ne toliko z oklicanimi liberalci in morda celo komunisti, temveč predvsem z desnim političnim polom, na katerem se sam nahaja. Glavno načelo blog črpa iz krščanske gorečnosti, brezkompromisnosti in totalitete katoličana, ki mora biti katoličan na slehernem delcu svoje biti. Tu pa pride do tiste bistvene točke preloma s konservativnimi elementi, ki se sami imenujejo katoličane, a odmerjajo katolicizmu degradirano vlogo in katolicizem razumejo bistveno ločen od političnega udejstvovanja ter zanj predvidevajo, da je zgolj in samo strukturalna zasebnost (t.j. sistem zasebnosti, s sicer potanko izdelanimi strukturami, a zaprtimi proč od javnega, predvsem političnega življenja). Oni sami že samo besedo katolicizem razumejo kot nepravilno obliko katolištva, saj v celoti pristajajo na liberalistično umevanje ločitve cerkve od države, ne ozirajoč se na tradicijo naroda in ne izirajoč se na zasluge cerkve in katoliškega občestva v odnosu do države in naroda. S tem kažejo na sprejemanje liberalne umetne definicije naroda in države.

Črna garda iz kota! je torej blog, ki deluje v okviru NeoDomobranec projekta in je že uspešno polemiziral z avtorico Katolibanko iz Kritike konservativne, kjer je dokazal, da je njena percepcija katolištva, katolicizma in klerikalizma popolnoma popačena, kar lahko pripišemo, kakor pravi Krek, učenju zgodovine cerkve skozi blatne feljtone židovsko liberalnih časnikov. V tej maniri bo torej ta blog deloval. Zaenkrat sta tu dva avtorja: administrator NeoDomobranec projekta in avtor Agitator, znan tudi kot Retrogradni Desničar, veselilo pa bi nas, če bi tudi kdo drug želel objaviti na tem blogu, bodisi odgovor na zapise tu, ali pa linijsko soroden blog. Če ima kdo takšno željo, naj pošlje svoj prispevek na: SlovenskaRekonkvista@gmail.com . Lahko pa se na zapise na tem blogu odzove na nekem lastnem spletnem mestu. Glavna poanta tega bloga je namreč povsem teoretično polemiziranje, ki se skuša dvigovati proč od golega psihologizma. Izhaja pa predvsem iz nasprotnosti tisti zmoti, ki pravi: "Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika. Svoj temačen obraz razkrivajo vedno znova in človek jim vedno znova nasede." Barbarossa, (Kritika konservativna) 2014. Saj ta zmota direktno deluje zoper katoliško tradicijo in preprečuje katoličanu, da bi videl, da vera ni le neka zasebna kaprica, ki slučajno vpliva na redke politične odločitve. Ta zmota preprečuje katoličanu, da bi šel "na totaliteto" o kakršni je pred desetletji govoril škof Rožman.