Znova o potujčevanju - Kaj so ljudje pisali pod nemško okupacijo 1944 - 2. del

Pred časom smo objavili prvi del iz enega od slovenskih "klerikalnih" časopisov, ki je v letu 1944, torej med nemško okupacijo prinesel članek z naslovom "Narodna zavednost". V njem z jasno besedo avtor poziva k narodni zavednosti, k ponosu na slovenski narod in slovensko besedo. Torej gre za nekaj drugega, kot dandanes učijo šole, od osnovne pa do fakultet.

Sedaj objavljamo še drugi del, ki nosi isti naslov: "Narodna zavednost", in je nadaljevanje prvega dela, oboje je bilo torej objavljeno v slovenskem časopisu v "okupirani" Sloveniji, na domobranski strani, leta 1944. Prijetno branje želim.

Narodna zavednost [2. del]

 
Narodno zavednost moramo otroku privzgojiti že v najranejši mladosti, ko je najbolj dovzeten za čustva. Ta zavednost naj se predvsem pokaže v:

1) ljubezni do materinega jezika,
 
2) ljubezen do rodne grude,
 
3) spoštovanja do domačih šeg in običajev.

Ljubezen do materinega jezika.

  
Tujci, ki prihajajo k nam so nas morali šele opozoriti na lepoto in blagoglasnost naše slovenske besede. Mi, ki jo vsak dan slišimo, jo vse premalo cenimo, drugače je ne bi nadomeščali z raznimi spačenkami, to je, z besedami, ki smo jih pobrali iz kdove katerega jezika in jih prikrojili po svoje. Teh spačenk pri nas kar mrgoli in marsikatera gospodinja in mati niti ne ve, kako bi v pravilni slovenščini imenovala najnavadnejše predmete, ki jih ima okoli sebe. Vzemimo izraze: talar, šefla, rena, gvant, gmah, uštimati in druge, ki jih ob vsaki priliki slišimo. Ali se ne glasi veliko lepše: krožnik, zajemalka, pokrovka, obleka mir, urediti, to vse so pravi slovenski izrazi namesto prejšnjih naštetih spačenk. Vsaj če imamo otroke, pazimo, da jih bomo naučili imenovati vsak predmet s pristno domačo besedo.

Razen spačenk imamo tako radi tuje visokodoneče besede, čeprav dostikrat niti njih pomena ne vemo in se samo osmešimo, ko jih izgovarjamo. Priprost človek, ki je bil recimo nekaj mesecev v tujini ali v večjem - mestu, se že baha s takimi besedami ko pride domov, samo da tako pokaže, da je več od drugih. Značilno za nas je tudi to, da če pride en sam tujec v družbo desetih ali več Slovencev, bodo že vsi govorili v njegovem jeziku, pa čeprav bi tujec že toliko znal slovensko, da bi se lahko v našem jeziku sporazumeli z njim. To smo lahko opazili ob raznih prireditvah, ko so k nam prihajali Srbi, Hrvati ter Čehi in Poljaki.

Ne škodovalo bi nam malo več ponosa! Že otrok naj se zaveda, da tudi domača beseda nekaj velja. Saj imamo toliko prelepih narodnih pesmi, ki nam jih marsikak drug narod zavida, imamo domače pisatelje in pesnike, ki so priborili slovenski besedi tisto mesto, ki ji pripada. Naj bi v nobeni še tako revni hiši ne manjkalo slovenskih knjig, ki so jih spisali naši največji pesniki in pisatelji. Imena, kakor Prešern, Gregorčič, Zupančič ter Cankar, Finžgar, Pregelj, ne bi smeli biti nobenemu Slovencu tuja. Slovenska knjiga, delo priznanega slovenskega pisatelja bi morala biti za otroka najlepše darilo.

S tem pa še ni rečeno, da ne bi smeli upoštevati tujih jezikov. Saj celo naš pregovor pravi: Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš«. A nekaj drugega je, naučiti se tujega jezika popolnoma, kakor pa rabiti le nekaj tujih besedi in z njimi kvariti lasten, materin jezik. Če znamo tuje jezike in se sporazumevamo s tujci v njih lastnem jeziku, jih lahko tudi opozarjamo na našo lepo govorico, na naše običaje, a ne da se jih sramujemo pred njim.

Ljubezen do rodne grude

Znan Slovenec iz ljubljanske okolice je prišel iz Zagreba, kjer je dalje časa živel in že se je brž obregnil na ljubljanskem kolodvoru: »Kaj boste Slovenci z Vašo majhno Ljubljano. Vse je tako ozko, majhno, vaši tramvajski vozovi so prave škatlje napram zagrebškim. Iz sredine mesta napraviš le nekaj korakov pa si že med samimi kočami...«

Ni se zavedel, da smeši le sam sebe. Res, ne moremo se meriti z drugimi narodi, ki imajo glavna mesta z milijoni prebivalcev in tisoči in tisoči prelepih palač, a kar imamo je zares tudi naše in od nas je odvisno, kako se bomo kot narod razvili, kako bomo z umnim in pridnim gospodarstvom ohranili in razširili to, kar nam pripada.

Kako žalostno je, ko domači ljudje prodajajo svojo zemljo tujcu samo zato, ker jo je pripravljen dražje plačati kot domač človek. Koliko naših posestev je po nepotrebnem ali po zvijači prišlo v roke tujcev. Naše geslo bi moralo biti: domača zemlja le domačemu človeku. Tujec nam je vedno lahko le drag gost, a ne more postati med nami domačin.

Nauči zato otroka že zgodaj opazovati lepo domačo zemljo. Pelji ga na planine, naj se razgleda in navžije domače lepote, da jo ne bo nikdar pozabil. Daj mu urediti dom kar najbolj prijetno, da ne bo brez potrebe bežal iz njega. Tudi v najpreprostejši koči se da s pomočjo vode, svežega zraka, sonca, nekaj cvetic in z obilo dobre volje in ljubezni urediti dom, kamor se bo otrok rad zatekel, tudi če ga bo v poznejših let ih usoda zanesla med tuje ljudi.

Ali na desni res ni prostora za novo stranko?

Ob nedavnih špekulacijah, da bi Aleš Primc mogel ustanoviti novo desno stranko, se je od nekje oglasila predvsem zaskrbljenost. Ta se pojavi vedno, kadar kdo vsaj teoretično predlaga novo stranko na desnici. Če taki ideji, goreče ne nasprotuje ena obstoječa stranka z desne, ji pa druga. Na spletnem mediju Domovina, je Rok Čakš, vso svojo zaskrbljenost ob zadnjem porajanju nove stranke združil v članek z naslovom: "Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca." Ta članek nam more služiti kot delo, ob katerem lahko izrazimo svojo kritiko do desnega političnega prostora v oziru na politične stranke.

Čakš, kot rečeno v strahu pred novo desno stranko poda tri argumente zoper nastanek nove stranke, četudi jih zavija v videz treh zmot, ki jih menda argumentirano razkriva. Ti trije argumenti so: 1) na desnem političnem polu ni prostora za novo stranko, 2) glasovi proti družinskemu zakoniku niso bili glasovi za Primca in 3) nova stranka, ne bo pomagaladesnici, temveč jo bo ošibila.

Zanimivo je, da avtor trdi, da na desnem polu ni prostora za novo desno stranko, četudi na koncu priporoča novo liberalno stranko, ki bi bila neka izboljšava poginule Državljanske liste. V tem pa se kaže glavna srž Čakševega nerazumevanja desnice. Strinjam se, da na desni strani ni prostora še za eno stranko, vkolikor bo ta stranka liberalna oz. neoliberalna. Kapitalistična desnica je pač zasedena od vrha do tal z najrazličnejšimi veleumi, ki so bolj žlahtni, kot si to sami mislijo. Tudi ravno propad Državljanske liste in stagnacija preostale desnice z SDS in NSi na čelu, kaže na zasičenost neo in klasično liberalne desnice. In če je Primcova stranka res nekaj podobnega že obstoječim strankam, ali pa je še celo bolj liberalna, potem se strinjam, da zanjo ni prostora in bo končala tako, kakor je končala Državljanska lista.

A to ne pomeni, da je zasičena in prenatrpana tudi celotna desnica. Že če vzamete, da je moderna politika res le v vprašanju odnosa do ekonomije in nič drugega, lahko kmalu uvidite, da je na desni strani prostor za katoliško socialno / solidaristično stranko, ki bo karseda nasprotna kapitalizmu in bo uveljavljala načela krščanske pravičnosti in solidarnosti po socialnih naukih Leona XIII. in Pija XI. Takšna stranka pa, torej po logiki politike kot ekonomskega podsistema, bi imela torej na voljo večji del volilnega telesa, saj bi k sebi privabila vse tiste, ki desnih strank ne volijo že zaradi njihovega kapitalizma in zagovarjanja najbolj iracionalnih evro-birokratskih kapric. Tu se torej ponuja že nova možnost. Evroskeptična desna stranka, ki bi ne delovala po kalupu obstoječih desnih strank, ki ena za drugo, sredi najhujšega volilnega boja doma, zagovarja mrzke ukrepe evropskih aparatur s tem pa izgubljajo volilce iz nižjih razredov družbe.

Desnica se že dlje časa neprestano ponuja ljudem, kot politična stran za srednji razred, za podjetnike, kot politična stran, ki bo vnesla v družbo tekmovalnost, kjer bodo sposobni, zmagovalci in nesposobni, poraženci. Ne bi dal roke v ogenj, da jo na koncu res volijo buržuji iz srednjega razreda, ker vem, da jo volijo ponavadi tisti, ki kapitalizma niti razumejo ne dobro. Zato bi bila nadvse koristna desna socialna stranka, ki bi jasno povedala, da noče imeti nič s kapitalisti in njihovim ekonomskim darvinizmom, ki neprestano zapada v protislovja. Tu je na desnici torej še prostor. Menim pa tudi, da smo Slovenci dovolj inteligentni, da znamo ločiti med kocbekaškim krščanskim socializmom in krščansko socialno politiko. Na to temo obstaja nebroj člankov in knjig. Tudi nasprotja med enim in drugim so prevelika, da bi še smel kdo trditi, da je kocebkaštvo kakorkoli avtentično katoliško, ali da je krekov krščanski socializem v kakršnemkoli skladju s Kocbekovim.

Da obstaja prostor na desni, je očitno tudi v tem, da nobena od obstoječih strank ne zagovarja resnično staroslovenskih družbenih nazorov. Obstoječa desnica, kot jo imamo sedaj, je, če je katoliška, liberalno katolištvo, kakršnega je napadel in porazil Mahnič. Tudi desnica je liberalna desnica. V njej ni sledu o sleherni družbeno-moralni reakciji, če že ne smemo govoriti o kakšni drugi. Vsi nazori obstoječe desnice so v skladu z liberalnimi nazori naše postkomunistične liberalne družbe, kar sama redno ponavlja, tudi kakor hvalo. In če nova stranka tudi tu ne misli ponuditi alternative v obliki pravih straoslovenskih nazorov, temelječih na absolutni resnici katoliškega nauka, potem je res, da zanjo ni prostora, a vkolikor se namerava nova stranka formirati, kot prava protiliberalna stranka, ima v teh negotovih časih, ki so negotovi, pa naj kdo reče, kar hoče, več možnosti, kot si misli. Ljudje so naveličani liberalnih paradoksov, ki ponujajo vedno nove in nove pretrese in kaos, ter se obračajo po politiki načelnosti, doslednosti, jasnosti.

Tu more nova stranka ponuditi nov obrazec. Politično gorečnost, ki ne bo svojih načel oblikovala glede na pričakovanja glede na volilno telo in ankete, temveč bo najprej ponudila svoj program, ki bo segel v korenine družbe in se od njega ne bo odmaknila niti za centimeter. Takšna politika more, predvsem v današnjih časih, ko zremo v podoben trend, pritegniti k sebi vse tiste, ki vidijo v liberalizmu in njegovih dogmah le neizgoiben konec.

Na desnici je prostor, vendar ta prostor ne sme zasesti stranka ekonomistov, ki iz politike delajo cirkus, niti ga ne sme zasesti stranka starih demokratov, ki v svoji "modrosti" prisegajo na neučinkovite politične vzorce. Zasesti ga mora stranka novih gorečnežev, ki bodo v politiki ustvarili kontrast med zadušljivo suhoparno politiko demokratarskih oportunistov in novo-staro politiko načelnosti, gorečnosti in jasnosti v vitalnosti nacionalizma in nravnosti.

Čakševe skrbi so odveč. Če pride nova stranka in ne naredi drugega kot s seboj pod parlamentarni prag potegne še katero od obstoječih strank, ne bo naredila nič več škode, kot če bi pustila desnico pri miru v njeni liberalno-kapitalistični stagnaciji.

Veliko časa in papirja se porabi po vsakih volitvah ob premišljevanju o tem, kaj je krivo, da se desnica ne premakne iz svojih procentov nikamor višje. In vedno se najde kakšen krivec, če ni to nova stranka, kakor je bila leta 2008, pa so "teme iz polpretekle zgodovine" ali pa kar kakšen menda neprikupen "lider". A nihče si noče in ne upa priznati, da je v resnici glavni krivec za stagnacijo desnice le kapitalizem in neustrašno branjenje evropskih aparatur in njihovih kapric. Nekje na neki fakulteti in v nekih pikrih kolumnah je prevladala dogma, da je desnica ali kapitalistična, ali pa je ni, v tem je tista prava, a žal za mnoge nevidna, žlahtnost desnice, v njeni obsojenosti na to, da je po svojem bistvu zgolj ekonomski proti-pol levici. Ta žlahtnost pa je mnogim v veselje.

-NeoDomobranec

Ustavite beli genocid!

Reciklaža rasno "realističnih" teorij

Da beli rasi grozi neizogiben konec ni novo opozorilo, je nekaj kar je v nacionalističnih krogih prisotno že dolgo časa. Rekel bi, da bi tej skrbi lahko sledili nazaj prav v začetke nacionalnih držav, s čimer se je pojavila razdrobljenost, ki jo je s seboj privlekel republikanizem. Tudi v tej obliki, v kateri se javlja posebej danes, ko gledamo zgodovinsko preseljevanje narodov v Evropo, to bistveno deželo začetkov in koncev, se ne pojavlja prvič. Vse kar danes širše govorijo mnogi na alternativni desnici in tudi tisti na obronkih, včasih pa tudi v jedru, mejnstrim desnice, so že dolgo prej govorili in v svojih obskurnih brošurah in propagandnih kanalih, govorili že skinheadi, avantgardni neonacionalisti, neonacionalsocialisti, neonacisti in tudi razni neofašisti, ki so svoj boj začeli utemeljevati izključno na narodu in rasi. To je seveda rezultiralo v tem, da so postali marginalni, neaktualni in smešni. V času velikih nakupovalnih središč imamo le dvoje vrst ljudi, one, ki imajo veliko denarja in jih ne more skrbeti nič realnega, otipljivega, temveč le njih osebni in družinski demoni, ter na drugi strani tiste, ki nimajo dovolj denarja in jih skrbi le, da bi imeli dovolj denarja, da bi mogli kupiti tisto, kar si želijo. Za raso v takšnih časih ni bilo posluha.

Raso in narod so tako mogli v njunem propadanju videti le tisti, ki so v najhujši bedi opazovali vztrajno spreminjanje urbanih okolij, ki so videli naraščanje etnično zaprtih skupnosti sredi mest, ki so naposled iz sebe dale kriminal in ustrahovanje. Iz tega so prišli "neonacisti", mladi skinheadi, ki so videli več kot so videli tisti buržuji v svojih čednih ulicah. Drugi, ki so tudi videli neizbežni propad bele rase, so bili avantgardni "nacionalsocialistični" teoretiki, ki so iz svojih notranjih vzgibov gradili nacionalistično alternativo ekonomsko-materialistični politiki, ki je gledala le številke, ne pa moralnih, etičnih in etničnih vprašanj. Gradili so alternativo politiki pitanosti.

A eni in drugi so bili obsojeni na neuspeh, z marginalnostjo so pač računali in ta jim je garantirala tudi neuspeh. Mladi neonacisti so gradili na ulični žilavosti, njihovi uvidi so bili plitvi in sad osebnih izkušenj, ankedot. "Teoretiki" pa so nacionalsocializem sprejemali le skozi vprašanje krvi, naroda in rase, s čimer so naredili več škode kot koristi vprašanjem nacionalsocializma. A tu ne razmišljamo o tem, kje so zgrešili prvi "neonacionalisti", temveč o tem, da teze, ki jih danes po družbenih omrežjih nabijajo tudi tisti zmerni "desničarji", konservativci in, paradoksalno, tudi proletarsko-levičarski "pan-nacionalisti", niso nekaj novega, nekaj kar bi postalo jasno, šele ob zadnjem preseljevanju narodov, temveč so nekaj globoko zakoreninjenega v neonacistično, neonacionalistično podsceno. In te teze, ki jih videvamo danes, so le reciklaža teh, tedaj skrajnih, nazorov.

A kar je pomembneje, poleg teh identičnih tez, smo dobili tudi identične paradokse, pavšalizacije in teoretične nedodelanosti. Vse kar beremo danes, smo lahko brali tudi pred desetimi leti, pa pred dvajsetimi itd. Beli rasi grozi uničenje, evropski civilizaciji grozi uničenje, bela rasa je najmanjša rasa na svetu, židje obvladujejo zahodne vlade, beli genocid v JAR, spreminjanje etničnih podob evropskih prestolnic, 14/88 - 14 besed za ohranitev bele rase. In dejansko upravičene skrbi, vendar niso ponudile nobene rešitve. Neprestano teoriziranje o večvrednosti bele rase ali nadpovprečne inteligentnosti evropskih narodov, ni dalo nobenega sadu, nič od teh bioloških, psiholoških in zgodovinskih dokazovanj o večvrednosti bele rase in evropske civilizacije napram drugim rasam, ni dalo slehernega sadu. Po dvajsetih, po desetih letih poslušamo znova iste razprave, znova ista dokazovanja, znova iste krike zaskrbljenosti: ustavite beli genocid! In kje je kakšen sad?

Še prej: Na kratko o Ameriškem paradoksu

Preden nadaljujemo pa se moramo za hip ustaviti ob ameriški situaciji in tokrat samo nahitro a vendar z vso jasnostjo povedati, da se mora vsak boj, ki ima za podlago ohranitev bele rase, obrniti proč od amerike in nikdar več pogledati nazaj. Ameriški beli supremacisti nimajo prav, niso nikdar imeli prav in ne bodo nikdar imeli prav. Njihov boj in njihove teze so zgrešene in napačne. Njihov boj za belo raso je neutemeljen in objesten boj, ki dela škodo evropskemu rasnemu realizmu in evropskemu zavzemanju za ohranjanje specifičnosti narodov in evropske bele rase. Njihov boj ne temelji na ničemer realnem, saj je vsa ameriška rasna teorija zgrajena na pesku kot hiša iz kart. Njihov boj jemlje legitimnost evropskemu boju, ker njihov boj ni legitimen. 

Medtem, ko se evropejci borimo za ohranjanje specifičnosti evropskih narodov in bele rase, se ameriški beli supremacisti za kaj takšnega ne morejo boriti, saj so umeten narod mešancev brez zgodovine na koloniziranem ozemlju. Njihov boj ne more imeti smisla in je nelegitimen. Iz tega razloga je vsako povezovanje z ameriškimi rasnimi realisti ali supremacisti, strel v koleno za evropski rasni realizem in boj za ohranitev etnične in kulturne specifičnosti evropskih narodov. Sedaj lahko nadaljujemo.

Rekli bi, dokazati, da Evropa izgublja svojo specifičnost, svoje bistvo, je prva naloga. Prvi korak je seznaniti bele ljudi zahoda, da se nekaj dogaja, da grozi uničenje njihove "vrste" oz. rase, torej tiste biološke danosti, ki jo posedujejo. Vendar ta prvi korak se odvija že vsaj dvajset let in vendar nobenih sadov. In vsakič znova, ko zaslišimo: "ustavite beli genocid" se zdi, kakor da ti, ki ga govorijo, menijo, da gre za nek svež, čisto nov uvid, ki mu ni para in da je ravno ta trenutek sedaj določen, da se ustavi "beli genocid".

Beli samomor

 
Vendar glavna težava niti ni v tem, da ti, ki s takšno skrbjo tulijo o propadanju zahoda in izginjanju bele rase in etnične specifičnosti evropskih narodov, ne vidijo da niso prve lastovke pomladi, temveč stare vreščeče vrane, niti ni težava v tem, da ne zmorejo ponuditi enega samega predloga rešitve, pa niti v tem, da smatrajo za središče svojega boja osvečanje ljudi skozi odurne slike pretepenih ljudi. Glavna težava je vendarle v tem, da so njihovi zaključki nepravilni in da je navajanje vzrokov za "beli genocid" nepravilno.

Vprašajmo se, kdo je kriv za beli genocid, o katerem govorijo ti "skrajni" in "alternativni" desničarji? In tu nastane problem. Odgovor je namreč evidenten in zato ga morajo ti znanilci belega genocida na vsak način zakrinkati ali pa preoblikovati. Zato je eden od odgovorov seveda: priseljevanje je krivo. Ta odgovor je tako nesmiseln, kot če bi na na vprašanje: kdo je ubil tega človeka, odgovorili pištola ga je ubila. In zato iščejo in razvijajo odgovor naprej. Seveda prej ali selj trčijo ob zid in odločiti se morajo, da bodisi za priseljevanje (torej to, kdo drži pištolo), okrivijo žide ali pa neko nedoločno skupino NWO, ki je neka mešanica prostozidarstva in požrešnih korporacij, a v bistvu na koncu priznajo, da imajo svoje prste vmes tudi židje. Manj nesmiseln odgovor je, da gre za direktno muslimansko invazijo, ki ima v sebi združeno muslimansko kolonialistično silo.

Katerikoli odgovor že izberete, ostaja vprašanje, kako se ta beli genocid vendarle vrši in kako je mogoče, da ga dopuščajo ljudje, ki so vendarle svobodni in menda celo svobodno volijo lastne vlade iz ljudi, na pristanek ljudi, za ljudi. Pravi desničar, posebno tisti alternativni, ki še ni tako alternativen, da bi zares obrnil hrbet mejnstrim desničarskim strankam, bo za kaj takšnega okrivil socialiste in levičarje. Oni so krivi, da prihaja do belega genocida, ker v Evropo spuščajo nenadzorovane valove imigrantov in muslimanskih teroristov. Vendar kaj je s takšnim odgovorom sploh rešil? Če so za to krivi levičarji, ki bi radi le povečali svojo volilno bazo, ali to ne pomeni, da so za beli genocid krivi belci? In če jemljemo genocid, kot nasilni akt nad določeno etnično ali rasno skupino v želji po eliminaciji te skupine, ali je potem oznaka "beli genocid" še ustrezna? Če belci sami ustvarjajo pogoje in dejavno prispevajo k genocidu nad belci, mar ne bi potemtakem morali zamenjati oznako genocid s "suicid"? Torej, mar ne bi morali govoriti o belemu samomoru? Mar ne bi morali namesto: ustavite beli genocid, kričati: ustavite beli samomor? Mar ne bi morali prijeti za roko belo raso in jo potegniti z mostu, namesto, da iščejo v sencah oblike fantomskega krivca, ki peha belo raso z mostu?

Morali bi! A če bi si to upali storiti in si priznati, da ni nikoli šlo za beli genocid, temveč za beli samomor, bi morali sprejeti še nekatere druge uvide, ki pa jih zavestno nočejo sprejeti, da si s tem ne bi nakopali lastne odgovornosti za ta "beli genocid". To pa si ne upajo, tako danes, kot si niso upali pred desetimi leti, pred dvajsetimi in v početkih postmodernega neonacionalizma. Krivda za beli genocid leži v beli rasi.

Teža spoznanj

 
Kateri pa so ti uvidi? Prvi uvid je gotovo ta, o katerem smo že govorili, torej, da so, kakorkoli že obračamo, za ta beli genocid, vseeno krivi belci sami, pa četudi bi res šlo za centraliziran in načrten genocid, ki bi ga v zakulisju usmerjala neka sila. To, da se belci tej sili ne uprejo, ne govori kaj dosti v prid temu, da je ta sila tako obskurna, temveč bolj kaže na to, da je bodisi ni, ali pa so belci pasivni in materialistični, ter da nimajo volje upreti se sili, ki streže po njihovem obstoju na dolgi rok. To je seveda verjetno in celo evidentno, a to že zopet potrjuje tezo, da ne gre za beli genocid, temveč za beli samomor. Belci imajo v rokah škarje in platno, kar se tiče njihovega lastnega obstoja in od njih samih je odvisno, kakšna bo politika.

Iz tega uvida sledi, da torej v resnici belce ogrožajo najbolj oni sami. In tu bi moralo priti do naslednjih uvidov. Beli samomor ali beli genocid, se ne bo ustavil tako, da bodo ljudje po družabnih omrežjih izdelovali heštege v prid beli rasi. Niti se ne bo ustavil tako, da bodo neprestano poveličevali belo raso in teorizirali o njeni večvrednosti in dosežkih, ki jih je dala. Ne bo ga ustavilo niti kričanje "ustavite beli genocid". Samo golo dejstvo, da je bela rasa dala veliko več kulturnih in znanstvenih dosežkov, ne bo ubranilo bele rase in čudežno ustavilo njenega propadanja.

Če bi bili ti t.i. rasni realisti zares iskreni v svojih teoriziranjih, bi prej ali slej priznali, da je za evropsko civilizacijo in belo raso neprimerno večja nevarnost kontracepcija, kakor pa horde in horde beguncev. A tega uvida oni ne zmorejo, ker si ne upajo govoriti modernemu človeku o tem. Ne upajo si zatrditi, da je bela rasa izbrala svoj konec, ko je legalizirala kontracepcijo. Ne upajo si priznati, da je bela rasa splezala na most, ko je legalizirala splav. Konec bele rase leži v njej sami.

Leži v njenem materializmu, v njenem materialističnem dojemanju sreče in v njeni pozitivistični naravnanosti na hipne užitke. Njen usodni konec je v tem, da terja neomejeno svobodo posameznika, kar vedno rezultira v paradoksih in protislovjih. Njen konec ni nastopil ob zadnji muslimanski invaziji, temveč je nastopil tedaj, ko se je v družbi porušil red, ko je začela izginjati vsaka morala, ko so absolutne dogme, zamenjale dogme družbenega soglasja in duha časa.

A vsi ti rasni realisti, rasni teoretiki, častilci krvi in beli supremacisti, ki s številkami in grafi dokazujejo večvrednost bele rase in njeno edinstvenost in vzvišenost, vendar niso sposobni teh najbolj osnovnih uvidov. Propad naroda, propad rase, se začne v družini. Začne se pri prokreaciji. Ker, če bi hoteli vsi ti glasni rasni realisti pristati na ta uvid, bi se morali soočiti tudi z vprašanjem svobode posameznika, vloge države in vloge Cerkve. A to so vprašanja, ki se dvigujejo iz golega materializma in odgovorov nanja, ni mogoče najti v krvi, v biologiji, v grafih in številkah. Lahko je govoriti "ustavite beli genocid", "židje so vsega krivi", "socialisti so vsega krivi", težje pa je dati jasen odgovor, kako ustaviti ta beli genocid, ta beli samomor.

Dokler bodo beli supremacisti in rasni realisti le ponavljali iste napake zgodnjih nacionalistov in rasnih realistov, ter se po nepotrebnem ukvarjali s špekulacijami o tem, kaj bi bilo, če bi krščanstva nikdar ne bilo in brali zmedene ničvredne filozofe nihilizma in pozitivizma, ne moremo pričakovati od njih ničesar plodovitega, ničesar kar bi dalo sad. Njihovo lajnanje o večvrednosti bele rase bo na koncu postalo nekaj identičnega neprestanemu zaklinjanju o večvrednosti antične grške kulture. Za seboj bo pustilo le spomenike svojega ego-megalomanizma, v resnici pa bo izbrisano iz obličja zemlje.

"Ti mišičasti farji radi govorijo o Grkih, in nobenemu izmed njihovih oboževalcev ne šine v glavo očitna misel, da je komaj kakšno drugo ljudstvo fizično izginilo tako brez sledu z obličja zemlje, kakor grško."

-Theodor Haecker

Globljih uvidov torej vsi ti, ki se danes oglašajo z recikliranimi tezami prvih rasnih ideologov, ali kasnejših marginalnih rasnih teoretikov, ne premorejo. Njihova teorija in njihove teze se končujejo tam, kjer še morejo koga napasti, ko pa zdrav razum terja od njih kakšen globlji uvid, ki krivdo ne pripisuje zunanjim faktorjem, se njihov domet ustavi. Na tem mestu se niti nismo spuščali še v vprašanje židovskega faktorja ali protikrščanske naravnananosti in psvedointelektualizma, ki je z njo povezan, niti se nismo spuščali v špekulativno severnjaško nepoganstvo ali špekulativno panslovansko neopoganstvo. Ta zapis naj služi bolj kot uvod v, morda še večdelno, razpravljanje o rasi. Posebej zato, ker je veliko teh tez, ki jih danes vehementno in s truščem nabijajo po raznih virtualnih zidovih in vratih, vendarle že preživetih in, kot rečeno, prežvečenih, ki niso dale nobenega sadu in so prazna slama, namenjena preusmeritvi frustracij propadajoče rase nekam drugam, nekam proč od realnih problemov in realnih simptomov.

Bolj kot kadarkoli poprej postaja vse večja verjetnost, da bo bela rasa, kot jo poznamo na zahodu, postala stvar preteklosti, da bo izginila v mešanju ras in bo počasi nekje ugasnila v redefinicijah. Četudi je to danes večja verjetnost, kot je bila že vsa desetletja, ko se je ta konec napovedoval, je vseeno morda še preuranjeno reči, da je prišel njen neizogiben konec. A kljub temu se kažejo znaki in simptomi, ki so se, četudi smo jih gledali že desetletja, sedaj pomnožili in poglobili. Dilema je le v tem, ali prihaja njen logični konec, kot plod izčrpanosti, pozitivistične skvarjenosti in materialistične naveličanosti, ali pa bi ta konec mogli nekdaj preprečiti in ga je morda še mogoče preprečiti.

Vendar dejstvo ostaja: noben dokaz o večvrednosti ali izjemnosti bele rase, ne bo preprečil njenega konca.

NeoDomobranec, 2016

Mit o potujčevanju - Kaj so ljudje pisali pod Nemško okupacijo leta 1944

Ko se soočimo z medvojnimi dogodki, nujno naletimo na široko razširjen mit o potujčevanju okupacijskih oblasti, pogosto pa naletimo na neutemeljene trditve, da so nas okupacijske oblasti skušale uničiti kot narod. Čeprav je pojav potujčevanja zelo kompleksen, ga naši neoboljševiki po  zgledu svojih partijskih zgodovinarjev, poenostavljajo do te mere, da izpuščajo bistvene vzroke, ki so privedli do potujčevanja na primorskem pred letom 1941 in na gorenjskem ter štajerskem med leti 1941-1943. Na NeoDomobranec projektu smo že večkrat zavrnili tezo, da je bilo ponemčevanje osnovni namen nemške okupacije. Kakšne daljše razprave na to temo zaenkrat nočemo napraviti, ker to puščamo za prihodnost.

Vendar pa se ukvarjamo s posrečeno mitologijo o tem, da so domobranci delovali v škodo lastnemu narodu, ker da je bila lojalnost okupatorjevi začasni oblasti nekaj protinarodnega. Te trditve so najbolj smešne, ker so najbolj nesmiselne in ravno zato jim radi posvečamo pozornost.

Med današnjimi napol izobraženimi Slovenci in predvsem tudi med tistimi, katerih izobrazba naj bi jim dala magistrske in doktorske naslove, velja, da je bil čas okupacije, čas, ko je bila narodna zavest potisnjena v stran, kulturno delovanje Slovencev pa praktično ni obstajalo. Zato pa na tem mestu predstavljamo sestavek, ki je bil marca 1944 objavljen v enem od časopisov. Gre za "klerikalen" časopis, kot so tradicionalistično-narodnim časopisom radi rekli liberalci nekdaj in jim neokomunisti govorijo še danes. Torej gre za časopis, ki je izhajal sredi nemške okupacije v Ljubljani na "izdajalski" strani. Prijetno branje želim.

Narodna zavednost

  
Tri vezi vežejo vsakega človeka na njegov narod. Te so: krvna, jezikovna in krajevna. Jezikovna vez se da utajiti, bivališče se lahko spremeni, a prva, krvna vez je večna in nespremenljiva. Ni je mogoče ne pretrgati, ne izmenjati, Kakor se golob ne more spremeniti v sokola s tem, da si izpuli lastno perje in se nadene s sokolovim, tako se tudi sokol ne more spremeniti v goloba. Golob obdrži svojo ponižno nrav, sokol drzno. Kako smešno, žalostno in nenaravno je tedaj, če hoče kak človek utajiti svoj rod. To je, kakor da je zatajil lastno mater, ki mu je dala življenje.

Kakor je verska zavednost prva človekova dolžnost, je narodna zavednost takoj druga za njo. A žal prav med nami Slovenci je tako premalo resnične narodne zavednosti. Če pa je, jo marsikateri smatra bolj za slabost, ko za krepost. Marsikdo svoj rod podcenjuje, tujega je hitro pripravljen precenjevati. Kolikokrat je slišati besede: »Premalo nas je, da bi se mogli do kraja upirati tujim silam, tujemu jeziku, enkrat bomo Slovenci gotovo utonili med drugimi velikimi narodi prav kakor utone kaplja sladke vode v slanem morju.«

Ali je taka malodušnost umestna? Poglejmo Fince! Komaj enkrat toliko jih je kakor nas Slovencev in vendar, kako se žilavo upirajo najmanj petdesetkrat večjemu narodu, ki bi jih rad duševno in telesno podjarmil. Ali nam ne pride ob njihovem junaškem odporu na misel zgodba o malem Davidu in velikem Golijatu. Mi vemo, da je zmagal David. Tudi finski narod bo zmagal in tudi slovenski narod lahko zmaga, če bo sam hotel. Treba je le odločnosti, poguma in dobre volje, da branimo svoj jezik, svojo vero in svoje šege. Nihče ne bo ljubil našega naroda, če ga sami ne bomo, nihče ga ne bo reševal, če bomo sami sedeli prekrižanih rok in se ne bomo zavedali svoje lastne vrednosti. Pogumnega človeka ceni vsakdo, za bojazljivca imamo samo zaničevanje. Članu velikega naroda ni treba mnogo poguma, da se čuti narodno zavednega, ker ve, da stojijo z njim ramo ob rami milijoni in milijoni rojakov. Pač pa je treba toliko več junaštva pripadniku majhnega naroda. Velikemu narodu se nekaj potujčencev in narodnih izdajalcev niti ne pozna, a v malem narodu napravi en ubežnik večjo vrzel, kakor jo napravi velikemu sto in sto ubežnikov.

Potujčenca, ki je zatajil svoj rod, jezik in svojo kri, zaničuje tudi tisti, čigar jezik in narodnost si je privzel, pa četudi ga drugače rabi. Zakaj, če je zmožen izdati najvišje, bo izdal tudi svojega drugega gospodarja.

Prav tako moram povedati o naši veliki, skoraj splošni slovenski slabosti. Da namreč vse tuje precenjujemo, vse domače smešimo ali omalovažujemo. Brez kritike sprejemamo blago iz tujine, a domačega, ki je marsikdaj boljše, odklanjamo. Pred vojno so si imovite gospe naročale obleko in klobuke iz Pariza in Londona, domače šivilje jim niso bile dovolj dobre. Premeteni trgovci so pač to slabost izrabili in prodajali domače blago za inozemsko. Povedali so mi, da je nek gospod kupil dragoceno pohištvo iz orehove korenine, »ki da je prispelo naravnost iz Pariza«. Ko ga je videl mizar iz Št. Vida, ga je prepoznal, da je bilo narejeno v njegovi delavnici. Trgovec je dal za njega 10 tisoč dinarjev, a gospod ga je kot »inozemsko« blago kupil za 35.000. Prav mu bodi.

Prav tako je s tujimi idejami. Samo, da ni zlasla na domačih tleh, pa naj bo potem še tako nesmiselna, hitro se bomo navdušili zanjo. Kaj je bilo treba tuje komunistične miselnosti našemu, drugače razsodnemu in pametnemu narodu? Če bi ta misel zrasla v glavi kakega Slovenca, bi se je najbrž nihče ne oprijel, ker pa je iz tujega zelnika, je pa takoj nekaj silno imenitnega. Kakor, da smo neumni in ne bi znali sami najti prave rešitve, če čas kriči po novi ureditvi sodobne družbe. Dovolj zrelih mož imamo, ki so nas svarili in nas še svare, toda ne, priti mora kak razcapanec in tolovaj kot je Tito in že potegne norce za seboj. Resnici na ljubo bodi povedano, da se je mnogim pametnim spet uravnala.

-NeoDomobranec

Vrhunec kulturne revolucije - pred referendumom

Seksualna emancipacija širokih slojev populacije se je začela že dolgo nazaj. Kmalu je zajela tudi naše katoliške dežele. Slovenci smo jo pripisovali židom in loži, ki sta s svojim liberalizmom že dolgo najedala evropsko nravnost. Po svetu so se začela gibanja za ohranjanje nravnosti, ki je bila ogrožena predvsem zaradi vse bolj razvijajoče se kinematografije in ženske mode. Pojavile so se lige za nravnost in dostojnost od Amerike pa do Evrope. Ta gibanja, te lige, so ponekod podpirale tudi civilne oblasti, toplo pa jih je podpirala in priporočala Cerkev. Katoličani so se odločili, da se bodo borili zoper liberalizem, ki se je skozi modo in zabavo prikradel v katoliške dežele in jih okužil s svojim razvratom, znanilcem dekadence. Tudi katoliška socialna gibanja in katoliške žene, ki so se borile za volilno pravico, so goreče nasprotovale nenravnosti, ki se je širila iz židovskega Hollywooda in iz framasonskih časopisov in revij.

A vendar je bila tista doba konec devetnajstega stoletja in v začetku dvajsetega stoletja obsojena, da začne v njej vendarle zmagovati izprijenost, kateri se je morala nravnost vse bolj umikati. Tradicionalne vrednote in splošna nravnost je bila vendarle še branjena, a v vse pore družbe se je začela vrinjati plesen liberalizma. Bojkoti filmov in državne ter zasebne regulacije pravil oblačenja so se morale začeti vse bolj umikati vojni, ki je počasi postajala neizogibno dejstvo. Fašizem, ki je po svojem bistvu zagovarjal nravnost, je večkrat zatajil tudi na tem področju, čeprav je bil v vseh pogledih boljši in načelnejši od liberalnih demokracij. Prav nič koristi pa ni naredil tudi nemški fašizem oz. nacional-socializem, ki je s svojim poganskim čaščenjem krvi vedno bolj pozabljal na svojo krščansko preteklost. Pri nas so razne študentke začele vse bolj glasno terjati splav in večjo žensko svobodo, liberalci in socialisti pa so propagirali ta framasonski razvrat, dokler ni naposled le prišla vojna in je večji del Evrope, po zaslugi Amerikancev in Angležev padel v roke komunistom, ki so že dolgo prej dovolijevali lahko-razvezo, splav, žensko "emancipacijo" itd., drugi del, ki je pa ostal pod oblastjo Amerikancev in Angležev samih, pa je izprijenost počasi dobil na način, kot se je kazal že pred vojno. Nobena civilna pobuda ni pomagala, saj vkolikor država ni odločena delati za krščanske smotre, počasi postane ljudstvo pogansko.
 
S to žensko "emancipacijo", pa se je pojavil nek fenomen. Izkazalo se je, da je najbolj učinkovit način razkrajanja, nekdaj krščanskih dežel, ta, da se spolni akt med žensko in moškim začne prikazovati kot pravico. Počasi se je skozi židovsko-liberalne časnike in po framasonsko vodenih političnih centrih, začela spolnost prikazovati kot pravica. Ženska ima pravico do spolnega akta z moškim, ne da bi ob tem morala predpostavljati kakršnokoli posledico. To je strnjena teza zagovornikov kontracepcije, ki so jo sprva še prikazovali tako, kot npr. danes "naravno uravnavanje rojstev" prikazujejo ti, ki se z njim pečajo, namreč kot beg pred socialno stisko. Kmalu po tistem, ko so padle maske z obrazov teh, ki so njihov boj za "svobodno seksualnost" prikazovali kot skrb za socialno ogrožene družine in se zaklinjali, da nočejo drugega kot lajšanje bremen delavcev, so vsi zagovorniki kontracepcije in splava, začeli brez dlake na jeziku pojasnjevati, da se jim gre za pravico do spolnega akta. Počasi so družbe, ena za drugo, začele sprejemati to dogmo, za danost. Človek ima pravico do seksualnega akta! Da bi pa človek, posebno ženska, imela zagarantirano to pravico, moramo poskrbeti, da s tem aktom, ne nastopi, do nekdaj, logična posledica, ki je potencialna zanositev. Zato so terjali socialno neregulirano uveljavitev sredstev za preprečevanje zanositev. Ker pa, kot propagatorji "varnega seksa" radi sami rečejo, kontracepcija ni 100% zanesljiva, je tu nujno, da država ženskam zagotovi še pravico do umetne prekinitve nosečnosti tj. umetnega splava. Vse to zavoljo pravice do spolnega akta.

Splav še dandanes aktivisti, ki ga goreče podpirajo, radi prikazujejo kot pravico ženske do odločanja nad lastnim telesom. Da bi takšna teza prestala test osnovne logike, se moramo vprašati, ali ima ženska res pravico odločanja o svojem telesu. Odgovor je: ne, nima ga. Če pride ženska s povsem zdravo nogo k zdravniku in naprosi zdravnika, da ji jo amputira, jo bo ta zavrnil in kljub domnevni pravici o odločanju nad lastnim telesom, ji dejanja ne bo izvršil. Če bo tedaj ta ženska iz torbice potegnila žago za kosti in se lotila amputacije sama, jo bo doktor ustavil, ona pa bo odvedena na psihiatrični oddelek, koder ji bodo preprečili, da bi se poškodovala. Ženska torej nima absolutne pravice odločanja nad svojim telesom. Če boste tu rekli, da otrok ni noga in z odstranitvijo otroka iz njenega telesa ni nujno oškodovana ona sama, potem je to dokaz več, da ne gre za njeno telo in ima torej še manj pravice za kakršenkoli poseg nad njim. In kakor more država čuvati njeno nogo, ki je del njenega telesa, toliko bolj bi država morala čuvati telo otroka pred njegovim rojstvom. Logika ni močnejša stran zagovornikov splava, a o tem na tem mestu ne bomo več izgubljali besed.

V resnici gre tudi pri splavu do pravice do spolnega akta. Splav je pri tem le v funkciji odprave logične potencialne posledice spolnega dejanja med moškim in žensko. Seksualna svoboda pomeni za žensko to, da ima pravico do spolnega akta kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli, ne da bi ob tem nastala kakršnakoli logična posledica. Zato je pravica do spolnega akta vzela spolnemu aktu namen in biološko logiko. Spolni akt je postal paradoks. Iz njegove posvečenosti za zakonca, družino pa predvsem tudi narod in državo, je bil degradiran na nivo socialne interakcije med dvema posameznikoma. Vendar bodimo pozorni, da je bilo kaj takšnega mogoče, je bil razlog le v tem, da so nastale prave socialne in politične okoliščine. Liberaldemokratske povojne stranke, kamor lahko brez težav združimo tako krščanske konservativce povojnega kova, kot socialdemokrate, so propagirale svobodo. Svoboda, kot  najvišja vrednota družbe je bil namreč še edini ideal, ki je mogel prepričati ljudske množice, da so se politično angažirali in se obenem zadovoljili z, v resnici mučnim, pat položajem parlamentarne demokracije. Da pa so se odločali le za svobodo, ki sta ji obe politični opciji povojne politike, zaklinjali pokorščino in vdanost, je bil razlog v tem, da so nastale ugodne socialne razmere. Pomanjkanje je zapuščalo zahod.

Iz te pravice do spolnega akta, pa je na koncu izšla pravica do spolnosti kot takšne. Pravica do angažiranja v kakršnemkoli spolnem obnašanju. Svoboda se je začela širiti, dekadenca je v šestdesetih na površje naplavila spet najbolj nenravna spolna obnašanja in medijsko-zabavna industrija je s pomočjo framasonskih strank in političnih teles med ljudi razširila prepričanje, da obstaja več različnih vrst spolnosti. Če smo prej poznali spolnost in odstopanja od nje, kot neurejene oblike spolnosti, so sedaj liberalci začeli forsirati prepričanje, da spolnost med moškim in žensko, ni spolnost sama, temveč je le ena od oblik spolnosti. Iz tiste svobode do spolnega akta, o kateri smo govorili prej, in ki je "osvobodila" spolnosti kakršnekoli biološke funkcionalnosti, ter jo degradirala na enostavno socialno interakcijo, se je razvilo prepričanje o več vrstah spolnosti. Saj če spolnost sama po sebi nima nobene druge determinirane funkcije in je v resnici le neka socialna interakcija med osebama, ki "se ljubita", kako lahko potem sploh govorimo o naravni in nenaravni spolnosti? Od tu so prišli homoseksualci kot ena od oblik spolnosti, enakovredna heteroseksualnosti. Ker pa je bila ta pravica do spolnosti tako zelo vcepljena v zahodno družbo, ki je z razliko od vzhodne, ki je bila vendarle pionirka v družbenem razvratu, iskala vedno nove in nove načine perverzije, se tu pojavi t.i. spolno nagnjenje oz. spolna usmerjenost.

Oblika spolnosti, ki je še do včeraj veljala kot neurejena oblika spolnosti, kot perverzija in kasneje kot bolezen, je bila iz povsem političnih razlogov najprej črtana in indeksa mentalnih bolezni APA, in v desetletjih intenzivnega boja militantnih aktivističnih grupacij, je postala nekaj vsakdanjega. Postala je le še ena normalna spolnost. Ampak, ker so framasoni in liberalci poprej v zahodno družbo vsilili prepričanje, da ima človek pravico do spolnega akta, se je razširilo prepričanje, da je spolna usmerjenost, ne le pravica posameznika, temveč da gre za lasten "družbeni razred", ki ga mora državna in mednarodna zakonodaja ščititi. Oblika neurejene spolnosti je prešla v veljavno spolnost in se na koncu prelevila v lasten družbeni podsistem. Iz jasnega neba se je pojavila propaganda, da je spolna usmerjenost človekova družbena determinanta, ker da obstaja več različnih spolnih usmerjenosti. Spolna usmerjenost, je znenada pristala na istem nivoju kot rasa, ki je biološka in fizična določenost, pa čeprav je spolna nagnjenost le oblika zavestnega obnašanja.

Pravica do spolne usmerjenosti v resnici ni nič drugega kot pravica do določenega obnašanja. Trditi, da je potrebno npr. homoseksualcem zagotoviti iste pravice kot npr. črncem je naravnost nerazumljivo. Rasa je biološka danost, spolna usmerjenost pa je oblika obnašanja. Resno se gre namreč vprašati, kako je vendar mogoče, da moramo obravnavati ljudi in jim zagotavljati neke pravice na podlagi tega, kaj jih spolno vzburja. Po nobeni naravni logiki se ne da dojeti, da bi neka skupina ljudi, ki se v seksualnem oziru obnaša drugače kot večina ljudi, morala uživati posebne privilegije, ali pa da bi jo morala ščititi država in ji zagotavljati njeno določeno obnašanje. Pravica do spolne usmerjenosti je na istem nivoju kot npr. pravica do kajenja. Nobenega razloga ni, da bi morala skupina ljudi, ki se obnaša na določen način uživati kakršnokoli protekcijo države že v izhodišču. Razumemo, da določena država more zagotavljati pravico do kajenja ali do določenega seksualnega obnašanja, vendar pa ni nobene naravno razumljive prepreke, da ne bi država takšno pravico odklanjala po istem vzorcu, kot bi npr. odklanjala pravico kadilcem, da kadijo cigarete. Sodomiti oz. homoseksualci, kot imenujejo sami sebe, uživajo vse pravice povprečenega državljana. Pravice, ki naj bi jih uživali naknadno, kot homoseksualci, pa predpostavljajo, da se ti ljudje seksualno obnašajo drugače kot večina in da naj iz tega izhajajo še posebne pravice, ki naj bodo zagotovilo za nadaljevanje določenega seksualnega obnašanja.

Danes smo pred tem, da bomo na referendumu odločali, med drugim, tudi o tem ali lahko torej ti ljudje, ki uživajo že vse pravice, dobijo pravice, ki bi potrjevale njihovo drugačno spolno obnašanje. Povedano drugače, tem t.i. homoseksualcem by default ni kršena nobena pravica. Sedaj nas prepričuejjo, da jim je kršena pravica, ker se ne morejo poročiti. Vendar to ni res. Homoseksualci se lahko poročijo, vendar ne z osebo istega spola. V tem oziru pa ni kršena nobena pravica njih samih, ki ne bi zadevala tudi večine. Namreč, tudi ne-homoseksualna oseba, normalna oz. heteroseksualna oseba, se ne more poročiti z osebo istega spola. Homoseksualci pa sedaj terjajo, da naj bi se oni smeli poročati tudi z osebo istega spola, ker so svoj družbeni razred, ker se obnašajo na določen odstopajoč seksualni način.

Skratka, seksualno obnašanje, ki odstopa od seksualnega obnašanja večinskega dela državljanov, naj bi zagotavljalo določenim osebam posebno državno protekcijo in posebne državne ugodnosti, samo na podlagi tega, da to obnašanje odstopa od normale. Homoseksualci se skušajo prikazovati kot družbena manjšina oz. družbeni sistem sličen rasi, pa čeprav ni za to nobenega smislenega razloga, saj njihova "različnost" izvira le iz zavestnega angažiranja v določenemu obnašanju.

- NeoDomobranec

Za komunizmom, liberalna demokracija

Hvala Vam, Boris Britovšek.

Ne zavedamo se kako zelo smo lahko hvaležni Slovencu, ki je v Ljubljani želel sežgati koran. Hvaležni smo mu lahko zato, ker je to storil na lastno pobudo in sorazmerno hitro, tako da so se razblinili vsakakršni dvomi, ki bi jih Slovenci še lahko imeli. Boris Britovšek je s svojim dejanjem storil uslugo Slovencem, ker je do neke mere preizkusil, kako bo vendar reagirala država, kako bo reagirala represija na dejanje, ki je zelo podobno dejanjem, ki so bila v Sloveniji že izvršena. A ker smo do njegovega poizkusa le ugibali, smo sedaj lahko trdno prepričani, kakšen je odziv države.

Izkazalo se namreč je, da državna represija ni dovolila sežiga korana, še več, dejanje sežiga skuša, po poročanju medijev, obravnavati kot spodbujanje sovraštva. Odpadli so vsaki dvomi, liberalna demokracija in njena represija služi v namene nečesa, kar ni slovenski narod. Bodite brez dvoma, prav ta represija prav te države, bi v primeru poizkusa sežiga krščanskega Svetega pisma, to dejanje omogočila in bi človeku, ki bi dejanje skušal izvršiti, pravico do tega sežiga zagotovila. Sedaj smo lahko brez dvoma, liberalna demokracija naše dobe, je sistem, ki bo dokončno pokončal slovensko tradicijo. Po navodilih lože!

Kajti ravno taista represija, ki je preprečila sežig korana, je pregnala dva kontra-protestnika, ki sta septembra protestirala s krščanskimi transparenti zoper shod ljubljanskih postopačev in študentarije, ki je propagiral svet brez mej. Kontra-protesti so nekaj običajnega v svetu. Velikokrat se zgodi, da si nasproti stojita na protestu dve različni skupini ljudi in dokler ne obstaja nevarnost za nasilje, represija nima podlage, da bi takšnemu kontra-protestu nasprotovala. In vsak, ki je iskren, ve, da takšne nevarnosti ob dveh kontra-protestnikih ni bilo. Ironično pa je tudi to, da slovenska represija takšne kontra-proteste neprestano omogoča. Samo pomislimo na ljudi čudnega videza, ki se z različnimi transaparenti postavljajo nasproti protestom Odbora 2014, na njegovih rednih protestih pred vrhovnim sodiščem.

To je torej drugi dokaz, da je liberalna demokracija direktno naperjena zoper krščansko bistvo slovenskega naroda in njegove tradicije. Liberalna demokracija z obema poloma svoje parlamentarne politike in s celo garnituro državnih aparatov dokončuje delo, ki so ga začeli liberalci v devetnajstem stoletju in so ga kasneje nadaljevali komunisti. Vedno znova nam postaja jasno, da se bo prej ali slej treba odločiti bodisi za demokracijo, bodisi za slovenski narod. Demokracija direktno uničuje slovensko tradicijo. Uničuje otroke, mladino in s svojo represijo zatira vsako javljanje pristne slovenske tradicije. Slovenski narod se je zopet znašel kot talec nekih neznanih centrov moči, ki ga tiščijo ob zid z raznimi liberalnimi mantrami in izreki, medtem, ko ga želijo dokončno pokončati.

Nekoč se bomo morali nehati slepiti, da nam more demokracija prinesti karkoli dobrega. Nekoč se bomo morali nehati slepiti, da lahko z relativizmom, ki prihaja od levih in desnih liberalcev, premagamo ideološko trdne nasprotnike. Liberalizem, ki prihaja iz desne in leve, nas zavija v trden vozelj iz katerega ne bomo mogli več uiti.

Včasih smo slovenski katoličani znali zelo jasno povedati kar komu gre. Predvsem zaradi velikana, kakršen je bil Mahnič in za njim Krek in Ušeničnik. Danes pa svojo bodočnost dajemo v roke komunističnim disidentom, ki s perverznim "klasičnim liberalizmom" ne počnejo drugega, kot se vrtijo okrog samih sebe, uporabljajo liberalistične taktike in pišejo plehka besedila brez repa in glave. Žalostna resnica naših dni je ta, da je komunistom z genocidom nad slovenskimi katoličani uspelo do te mere, da je tradicionalno katoliška miselnost in katoliška politika popolnoma izginila.

Sedaj slovenska desnica bazira in se vrti okrog teh, ki javno slavijo degradacijo krščanstva s pomočjo liberalizma in temu pripisujejo desne vrednote. Imamo desnico, ki s kratkimi besedami k sebi privablja katoličane, ker se zaveda, da je vse svoje volivce že predala levemu polu, odkar forsira kapitalizem in slepo podpira evropske birokratske kaprice. Slovenski katoličani pa so jo prisiljeni voliti, ker ne bodo volili direktnih naslednikov komunistov.

-NeoDomobranec

Odgovor na muslimansko vprašanje - več duha 1789

Zadnji muslimanski napad v Franciji je presenetil vse. Tudi tiste, ki so podobno že napovedovali, ker so videli logiko razvoja razmer v Evropi. Seveda pa smo že ob prvih poročanjih o terorističnih napadih, vedeli, da se ne bo zgodilo nič. Vedeli smo, da se bo debata preusmerila na neko nedoločno smer, od koder bo počasi zastarala do te mere, da bomo nanjo pozabili, ker se bo od nekje oglasila novica, da je nekdo utajil davke, premalo plačal za parcelo ali letalsko karto, ali pa dobil preveč plačano delo. Mediji so nas le naučili, da ljudi bolj razburi nek obskuren pripetljaj povezan z relativno visokimi vsotami denarja, kot pa masaker desetin, stotin ali pa tisočev ljudi. To je plod te kapitalistične družbe na komunistični podlagi, to je plod teh dveh materializmov.

Vendar pa nas je vseeno pa le začudilo nekaj drugega. Začudil nas je desni odziv. Začudil nas je odziv mainstream desnice, ki je s strašno zaskrbljenostjo iz sebe spravil pavšalne ugotovitve in plehka besedila brez okusa, ki dišijo po plesni iz devetnajstega stoletja. Že dolgo gledamo v to transformacijo desnice v levico devetnajstega stoeltja, a vendar nas vedno znova preseneti do te mere, da nas pusti celo brez besed.

Ob raznih izrekih o islamu, ki ni dovolj integriran v "evropsko tradicijo" (t.j. dvestopetdesetletno evropsko tradicijo), nas je najbolj brez besed pustila kolumna Žige Turka, ki ji je pritrdil tudi vodilni "desničar" v državi. Ko smo prebrali to kolumno, smo najprej iskali odgovor na vprašanje, kaj je sploh pametnega v njej, da si je zaslužila toliko odobravanja slovenske desnice. Kaj je vendar v njej novega, presenetljivega, odstopajočega? Odgovor je: nič. Nič ni novega v njej. V njej se ponavljajo stare mantre. Turk seveda vrže v kolumno tudi omembo Boga, da bi s tem zaslepil slovenske katoličane, tako kot so liberalci to počeli že v devetnajstem stoletju, ko so jih bila polna usta Boga in idealizma.

Kar pa je njegov poglaviten odgovor na muslimansko vprašanje, je predlog kopiranja ameriškega modela. Torej izdelava novih umetnih mitov o skupni Evropi, ki je velika zaradi svoboščin in enakosti ter podobnih nebuloz "klasičnega liberalizma", kot temu radi rečejo. Če bomo otroke po šolah širom Evrope silili, da prisegajo na evropsko zastavo in po možnosti za "founding father"-ja Evrope proglasili kakšnega Voltairea, bodo mogoče muslimani namesto, da skušajo biti teroristi, raje bili zavedni evropejci in bodo napadali tuje države, da bi branili svobodo Evrope, kot so to počeli  američani v svetovnih vojnah, ko so napdali evropske države, da so branili ameriško svobodo.

Ta predlog nove amerike je pri Turku evidenten. Za izhodišče te evro-patriotske evrope celo predlaga francosko revolucijo 1789, kot kopijo izhodišča ZDA, ki je ameriška revolucija 1776. Odlična ideja ni kaj. Ideja vredna "klasičnega liberalca". A Turkov paradoks leži tudi v dveh drugih pomembnih mestih. Prvo je, ko predlaga duha 1789 Evropi, ob tem pa se ne zmeni za leta trpljenja in tisoče pobitih, ki je ta duh 1789, prinesel ne le Franciji, temveč celotni Evropi in lahko njegovo pristonost zasledimo v prav vseh ekscesih moderne dobe. Drugo bolj zanimivo mesto v njegovem besedilu pa je, ko pravi:

"Tukajšnji muslimani so naši nekdanji sodržavljani iz Bosne, Kosova ali Makedonije. V Slovenijo so prišli iz vsaj za silo podobnega civilizacijskega okolja. Komunizem je vsem otopil nacionalno identiteto, zatrl verska čustva in na police trgovin postavil poceni alkohol, s katerim smo skupaj nazdravljali bratstvu i jedinstvu."

S to implicitno podporo komunizmu, kot sistemu, ki je s svojim materializmom drobil vse, kar ni golo materialnega, Turk pravzaprav eksplicitno podpira staljeno Evropo. Staljeno tisočletno slovensko kulturo, ki temelji na katoliški veri, vidi kot nujen predpogoj za svoj utopičen materialistični raj nove amerike. Staliti je treba vere in kulture, da bi iz njih mogla vstati evro-patriotska Evropa, temelječa na duhu 1789 in ki bi jo gnal kapitalizem.

Kako neverjetno ostuden je ta predlog! A vendar mu ploskajo mnogi na "desni". Kako lahko nekdo po vsem tem, kar je Evropa prestala odkar se je razplamtela francoska revolucija, znova predlaga, da potrebujemo še več njenega duha? Ali še boljše vprašanje, od kdaj neki, so to ideali desnice in konservativcev? Ta liberalna buržoazija, ki sama sebe imenuje za desno, nam natika zanko okrog vratu.

-NeoDomobranec