Klic k revolucionarni reakciji

 

Dnevu dan pripoveduje,
zvezda zvezdi oznanjuje:
"Živi Kristus Kralj!"

Eno pojejo zvonovi,
eno molijo domovi:
"Živi Kristus Kralj!"

Ena pesem srca dviga,
ena želja duše vžiga:
"Živi Kristus Kralj!"

(- M. Elizabeta)

Nekaj uvoda
Da smo ob t.i. begunski krizi molčali je postalo jasno vsakomur, ki je spremljal bloge NeoDomobranec projekta. Panika, ki je nastala ob invaziji priseljencev se nam je zdela zlagana in patetična. Predvsem nas je zabavalo, da so v tej paniki udeleženi neokomunisti, torej tisti, ki strastno branijo partizanski boj in komunistični režim, ter žolčno napadajo kontrarevolucijo, ki je sploh ne razumejo in na drugi strani, da so v njej udeleženi kapitalisti oz. neoliberalci, libertarci, neokonservativci, klasični liberalci, konservativni liberalci, liberalni konservativci, ali kako se že imenujejo tokrat, ki so pozabili na vsa svoja patetična ekonomsko materialistična prizadevanja.

Eni in drugi se nam skutijo. Njihov očitni materializem, je edini razlog strahu pred priseljenci. Ene in druge zanimajo le njihovi piškavi privilegiji, njihov standard. To pa tisti najbolj glasni zakrinkavajo v krinko skrbi za narod oz. raso. Eni in drugi so že zašli v ekscese. Prvi so šli obnavljati panslavizem, ki opleta s simboli "slovanstva", ki niso nič drugega kot  ne posebno dobro zakrinkane "svastike", kakor jim radi rečejo in so takšna "sonca" uporabljali RAC-ovski (RAC = Rock Against Communism) skinheadi in (neo) nacional socialisti že od nekdaj. Drugi pa so se lotili odkrivanja vzvišenosti evropske rase in so začeli špekulirati kdo je vendar kriv, da ta vzvišena presveta bela rasa evrope propada in je tik pred tem, da izumrje. Na koncu so prišli do zaključka, da so za to krivi seveda židje, ki jim očitno ni dovolj, da je cela arabija in severna afrika muslimanska ter si želijo islamizirati še Evropo, da bi bil njihov smrtni sovražnik čim močnejši. Na drugi strani pa je seveda kriv kdo drug kot Kristus, torej krščanska vera, ta judovska ločina, ki je vzela mogočnim wotanskim, thorovskim in svarogovskim narodom zanos in bojevitost.

Če na koncu strnemo je očitno, da sta obe skupini za svoje grešno žvinče vzela Katoliško Cerkev in katoliško občestvo. In ker ni nobena od teh dveh skupin odprla pravih vprašanj glede te "krize" kaj šele, da bi ponudila prave odgovore, katoliško občestvo pa ni hotelo pogledati v svojo zgodovino zaradi občutka krivde zaradi lastne superiornosti in trenutne neorganiziranosti, ki ni nič drugega kot posledica prisilne nasilne sekularizacije, smo se naslonili nazaj in z nasmeškom opazovali novo ero, ki se je razgrinjala pred nami. Sede in molče smo zrli v preseljevanje narodov v zgodovinske spremembe na evropski celini. A z eno pomembno razliko. Medtem, ko so ti, ki danes zganjajo najglasnejšo paniko začeli to paniko zganjati šele ob letošnji veliki invaziji, smo mi zaskrbljeno zrli v podobo Evrope že leta. Gledali smo v predmestja evropskih mest, v spreminjanje izgleda populacije. Priseljensko nasilje, ki se za mnoge zdi, da prihaja na plano šele danes, je vendar postalo že evropska tradicija, konspirativni molk mainstream medijev je že pred leti začelo lomiti obveščanje prek interneta. Ti, ki sedaj tulijo o nasilju priseljencev so se tedaj smejali. Mi pa nismo le videli kaj se dogaja temveč smo tudi videli vzroke dogajanju, ki so v zgodovini Evrope. Zato smo se začeli smejati.
 
Somrak evropske civlizacije
Mi pozdravljamo somrak evropske civilizacije, mi pozdravljamo kolaps evropske civilizacije, ki bo padla v pozabo  kot nekdaj rimska in bodo nekoč skozi arabske tekste ljudje po stoletjih odkrivali ostanke naših vrhov, predvsem pa tudi padcev. Pozdravljamo pa ga zato, ker vidimo, da evropski narodi nočejo poiskati vzroka krizi Evrope.

Kriza Evrope ni le v muslimanski invaziji. Muslimanska invazija je zaključna faza, problemi, ki so nas privedli do te faze pa trajajo že stoletje ali dve. Zato moramo preden se lotimo naslavljanja problema z islamizacijo, ki se mimogrede ni začela včeraj, pojdite pogledat v Francijo, v Britanijo in na Dansko, moramo najprej postaviti pravilno in resnično diagnozo Evrope, ki se ne sme ustavljati pred ničemer in ne sme ciljati na neko buržoazno leporečenje, ki ga ponavadi izrekajo "skrajni desničarji" Evrope. In ravno zato, ker se ti "skrajni desničarji" in ljudski frontaši ustavljajo v svojih uvidih preplitvo, mi pozdravljamo kolaps civilizacije. Ker, če gibanje, ki bi zrastlo iz raznih pobud po "ohranitvi" evropskih narodov in evropske civilizacije ne bo odpravilo najbolj osnovnih zmot, ki so nas privedle v to situacijo, če to gibanje ne bo zakopalo v samo srž evropskega propadanja in bo prikazovalo le priseljence kot glavni problem oz. problem sploh, je že na početku obsojeno na neuspeh.
 
Če želimo preprečiti kolaps civilizacije moramo tudi sami rušiti, da bi zmogli ohraniti tisto bistveno, ki nas sploh dela za evropejce. Če hočemo ohraniti bistveno, pa moramo odstraniti vse, kar ni bistveno. Vso navlako, vse imitacije in neposrečene izvedbe bistva. Če (vse)evropsko gibanje, ki ima za cilj ohraniti evropsko civilizacijo ne bo sesulo tudi današnjega novega reda, kakor se je razvil od francoske revolucije dalje, bo na koncu neuspešno. Neposrečeno se mi zdi, da moram uporabiti te besede, a v muslimanskih priseljencih videti vzrok in razlog invazije je demagogija.
 
Revolucionarni reakcionarji
Zato se sebe imenujemo za revolucionarne kontrarevolucionarje. In naša revolucionarna kontrarevolucija velja vsem revolucijam, ki so prevrgle naš evropski red, ki nas dela bistveno evropske in nam sploh daje bistvo. Začenši s protestantsko shizmo prek razsvetljenskih revolucij pa do komunističnih revolucij in končno do te permanentne revolucije perverznosti današnjih dni. Vse te revolucije, ta upor staremu evropskemu redu imenujemo velika liberalna revolucija in do nje smo kontrarevolucionarni kjerkoli se pojavi. In do nje smo revolucionarno kontrarevolucionarni in revolucionarno reakcionarni. To pa ne pomeni, da by default pozivamo k nasilnemu prevratu ali h kakršnemkoli nasilju. Pozivamo k preporodu evropskih narodov na nespremenljivih načelih Kristusovega nauka, ki nam je nekdaj že dajal totalen red, ki nas je prignal do viškov civilizacije. Zato smo revolucionarno reakcionarni.

In če želimo ohraniti našo Evropsko civlizacijo, naše specifičnosti, našo kulturo in tudi biološke etnične posebnosti, ni dovolj, da zapremo meje in izženemo vse priseljence, ker takšna rešitev je ciklična in obsojena bodisi na neuspeh ali na ciklično ponavljanje, dokler popolnoma ne opeša in izgine. Edina rešitev je, da se vrnemo h Kristusovemu redu, k nespremenljivim se resnicam, predvsem pa h katoliški nravnosti. Ni res, da je razlog "islamizacije" Evrope v konspirativnih namenih židovskih lož ali v muslimanskih prizadevanjih po osvojitvi Evrope s strani džihadistov. To so morda res nameni, a razlog, da so ti nameni uspešni leži v tem, da so evropski narodi zapustili nravnost. Glavni razlog uspešnega izumiranja evropske cvilizacije je enostavno v nemoralnosti in nenravnosti. Glavna razloga za izumiranje evropskih narodov sta: splav in kontracepcija. Pa z njima povezan nered, ki se kaže v epidemiji ločitev, enostarševskih družinah in na koncu v izsprevrženih oblikah spolnosti. In doba splošnega razvrata je tudi doba splošne dekadence. Povedano na poenostavljen način: ta nenravnost je avtosterilizacija evropskih narodov, ki je naredila prostor invaziji priseljencev.
 
Zato smo mi revolucionarni kontrarevolucionarji in reakcionarji, ker vsemu temu nasprotujemo. In zato, ker vidimo in vemo tudi za razlog tej nenravnosti, vidimo vzrok tem današnjim pojavom. Zato pozivamo vse tiste, ki zadnje čase tako zaskrbljeno zrejo v to "invazijo", da premislijo kje so resnični vzroki zanjo in se odmaknejo od neutemeljenih nebuloz in iskanja nekih nepreizkušenih alternativnih poti, ter se vrnejo v že preizkušeno, v red predrevolucionarne Evrope. V red velikih kraljev Evrope.
 
Predlog in poziv
Zato predlagamo na tem mestu najučinkovitejšo rešitev, ki je zborovanje. Predlagamo organizacijo zborovanj in shodov v luči Kristusa Kralja, ki sme in mora kraljevati slehernemu delcu osebe in družbe. Predlagamo laično zavzemanje, ki naj nato vključi tudi duhovnike. Predlagamo vrnitev k tradiciji, pogled v zgodovino in začetkom vsaj imitacijo nekdanjih slovenskih shodov, kongresov in zborovanj. Če se bomo odrekli tradiciji ali tradicijo zametovali v skrbi, da bi se nam ne pridružili liberalni elementi ali postkomunistični elementi, bomo obsojeni na neuspeh.

Najbrž je preveč za pričakovati, da se bo znenada kar od nekje organiziral takšen shod ali takšno zborovanje s pristno slovenskim značajem, ki vključuje slovensko pesem pa tudi sveto mašo in procesijo, pa moramo v tej začetni fazi vsaj agitirati za vrnitev k tradiciji in svojim prijateljem, sogovorcem, pa tudi nasprotnikom dokazati, da je vsaka druga pot obsojena ne neuspeh. Odstrti moramo zgodovino našega naroda izpred leta 1945, saj se za mnoge slovenska zgodovina nevede začne šele tedaj, in pokazati moramo na mnoge odlične Slovence izpred leta 1945, ki niso le eni in isti: Prešeren, Slomšek, Cankar, Vodnik itd.

V tej prvi fazi moramo sploh spoznati našo slovensko zgodovino in uvideti na čem je zares zrasel slovenski narod in zakaj je sploh ostal in zakaj je sploh specifičen. Vrnitev v tradicijo, bojni klic h Kristusu Kralju, ki nam more vrniti naše bistvo, naše narodno bistvo! Priseljenska kriza je lahko odlična priložnost, da se v deželo zopet vrne Kristus Kralj in skozenj zagospoduje nravnost in zdravje ter identiteta naroda.
 
Živel Kristus Kralj!

Disidenti kričijo

"Prav tisti liberalizem, ki je, pijan sovraštva in strasti in požrešno požirajoč blagostanje nižjih stanov, slavil svoje orgije tudi v Avstriji, se sedaj prišteva zmernim in treznim strankam. To njegovo podlo hinavstvo izvira iz strahu pred - vzbujajočim se krščanskim ljudstvom, pred katoliško ljudsko stranko."

- Janez Evangelist Krek, 1895

Kocbekaški katoliški disidenti kapitalističnega tipa

 
Osemnajstega septembra letos je blog Kavarna Hayek objavil t.i. odprto pismo aktualnemu ljubljanskemu nadškofu v katerem ga graja za njegove besede glede beguncev oz. imigrantov. Kmalu uvidimo, da gre za novo obliko t.i. katoliških disidentov tipa Kocbek, ki se pretvarjajo, da so katoličani, da bi lahko tako vnašali v katoliško srenjo razdor in bi širili svoje, ponavadi materialistične, nazore. Tudi Kavarna Hayek, ki smo jo spoznali po njenem kapitalističnem apologetstvu, počne prav to. Cerkev ji ni bila v napoto, dokler ni napadala kapitalizma, te najbolj materialistične in nekrščanske ideologije, ki podobno kot komunisti, razume družbo in življenje posameznika le kot nek člen v ekonomski verigi, sedaj ko pa je papež Frančišek po dolgem molku papežev, ki niso napadali kapitalizma, napadel ta materialistični stvor, so vsi "desničarski" materialisti skočili pokonci in začeli odrekati svoje spoštovanje Cerkvi.

Seveda se je to, kot vse drugo kar se tiče kapitalizma in libertarizma in podobnih individualističnih, pozitivističnih nebuloz, najprej začelo v ZDA, kjer so prominenti "konservativci" začeli papeža obkladati s tem, da je marksist, komunist in Bog ve kaj še vse. Tako kot sedaj naši slovenski posnemovalci, tudi oni niso razumeli, da je bila Cerkev vedno ostra nasprotnica kapitalizma v praktično vseh oblikah. To nasprotovanje pa so papeži izražali v istih okrožnicah, v katerih so goreče napadali socializem oz. komunizem. Ravno zaradi Leona XIII. se je v katoliškem laištvu začelo tako bogato in živo politično udejstvovanje, ki je želelo ponuditi alternativo izkoriščevalskemu kapitalizmu in tedaj prihajajočemu komunizmu. Zato nam katoličanom, torej nam, ki smo res katoličani, Frančiškovo obreganje ob kapitalizem ni nič novega, temveč dobrodošla osvežitev katoliškega zavzemanja za pravično družbo po katoliških načelih, ki smo ga že poznali.

Vendar, če smo imeli pred vojno v Sloveniji Kocbeka in krščanske socialiste, ki so vdrli v krščansko socialno gibanje, si prilastili Krekovo zapuščino in z nasprotovanjem katoliški Cerkvi forsirali komunizem, imamo sedaj disidente kapitalističnega tipa. Ti se, po že prej omenjenih ameriških zgledih, brez sramu postavljajo zoper katoliški socialni nauk, kot se je v tridesetih postavljal zoper njega Kocbek. In prav tako kot Kocbek se tudi ti današnji "katoliški disidenti" imenujejo "kristjane" in "katoličane", ter potvarjajo katoliški nauk tako, da ga degradirajo na nekaj, kar ni in ne sme biti.

Napad na nadškofa

 
Kavarna Hayek v svojem tekstu ne počne drugega kot nalašč napačno interpretira nadškofove besede in nalašč ne vidi očitnega. S tem pa prav očitno kaže na to, da v svojem vrednostnem sistemu in v svojem svetovnem nazoru, degradira Cerkev, podobno kot Kocbeki pred vojno. Saj nauka Cerkve ne razume kot nekaj živega, ki ima svoje mesto tu in zdaj, temveč le kot nekaj, kar ima svoje mesto v megleni podstati družbe in njenih vrednot. Povedano drugače, Cerkev in katoliški nauk, katerega del je pisec sam, kar poudari, je zanj le pretekla tradicija, ki je dala korenine, da je vzklila naša (kmalu) kapitalistična družba. Oglejmo si ta njegov paradoks.

Pisec začne tako, da se obregne ob nadškofove besede, da krščansko identiteto Evrope ne ogrožajo priseljenski muslimani temveč Evropa sama in da se Evropa že dolgo boji krščanstva kot hudič križa.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

 
Tu je pisec napačno razumel nadškofove besede in je naredil dvojno napako. Na eni strani je skušal prikazati, da nadškof trdi, da Evropa nima identitete in na drugi strani je degradiral katoliški nauk in katoliško živo tradicijo na nekaj preteklega in nekaj, kar, kot rečeno, more služiti le kot meglena podstat utopične moderne kapitalistične družbe.

Evropa se je odrekla krščanski identiteti

Vendar nadškof ni govoril o tem. Kar je povedal, je faktična resnica. Evropa je zavrgla krščansko nrav, krščansko bistvo in se obrnila proč od Kristusa k materializmu, pozitivizmu in ateizmu. Kdor tega ne vidi se pretvarja, da ne vidi. Sekularizem ni katoliški je nekatoliški. Sekularna družba je višek protikatoliških prizadevanj in revolucij liberalizma, ki so degradirale vlogo Cerkve na neko zasebno, prostočasno dejavnost. Zato ima nadškof popolnoma in čisto prav, ko pravi, da se Evropa boji krščanstva, da Evropa že dolgo nima več krščanske identitete. Paradoks, ki ga pisec tega pisma ne vidi, pa je v tem, da je ravno ta liberalizem, ki je sprožil to degradacijo katolištva in Cerkve na neko zasebno raven, povzročil tudi dekadenco, ki sili iz vsake razpoke umirajoče Evrope in je ravno ta dekadenca edini razlog za valove priseljencev, ki prihajajo v Evropo, da iz nje napravijo nekaj novega, nekaj kar so si muslimani vedno želeli, a jim ni uspelo dokler je bila Evropa krščanska, dokler krščanstvo ni bila le neka mantra o "judeo-krščanski podstati", temveč je bila nekaj realnega, nekaj živega, nekaj kar ni bilo degradirano na raven zasebnega, poljubnega. Šele z zmagovitim pohodom liberalizma, ki je s svojo svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, iz nekdaj krščanske celine napravil sekularizirano dekadentno družbo, kjer je glavna skrb človeka, da bo napitan in napojen, kakor je nekje rekel Mussolini, se je začel vdor muslimanov v Evropo in zato smo danes priča pravemu preseljevanju narodov.

Zato ima nadškof popolnoma prav. Paradoks pisca tega pisma pa je v tem, da se samo pretvarja, da je kristjan. V resnici pa je že po nekaj stavkih njegovega napada na nadškofa jasno, da je največ kar je lahko, kulturni kristjan, ali kako že pravijo tistim pretencioznim buržujem, ki vzvišeno zatrjujejo, da se napajajo iz krščanske tradicije, a jim ni do tega, da bi v nedeljo odšli k maši. Ko nadškof govori, da Evropa noče imeti krščanske identitete ali celo, da je nima, ne govori, da ni Evropa nekdaj bila krščanska, to razume tudi triletni otrok, da si obdobja sledijo in da je bila nekoč Evropa pretežno krščanska, torej da je gotovo res, da so sledi krščanstva ostale tudi v najbolj materialističnih in pozitivističnih ideologijah, kakršna je liberalizem. Ni pa res, da je Evropa danes krščanska in nadškof govori ravno o tem. Naravnost nepošteno je, da nas Kavarna Hayek prepričuje, da je nadškof trdil, da Evropa nima krščanske identitete, in da si drzne nadškofa poučevati o krščanski zgodovini Evrope.

Liberalizem je krščanski

Še bolj nezaslišano pa je avtorjevo zatrjevanje, da je liberalizem "rešil" krščansko tradicijo Evrope, ker da je ta vključena v ideji liberalizma. Ta trditev je najmanj smešna, saj kaže na popolno odsotnost avtorjevega poznavanja zgododvine oz. kaže, kar je verjetneje, avtorjevo pretvarjanje, da so ideali liberalizma pravzaprav sorodni idealom katoliškega nauka, kar pa je faktično neresnično. Vendar pa se to umevanje kaže tudi tam, kjer avtor govori o "svobodi veroizpovedi", kot o nečem inherentno katoliškem. To pa je, kot rečeno, bodisi plod nepoznavanja katoliške zgodovine in katoliškega nauka, bodisi namerno zavajanje svojih bralcev. Svoboda veroizpovedi je praktično nezdružljiva s katoliškim naukom in jo je Cerkev prisiljena promovirati šele sedaj v sekularizirani družbi liberalne demokracije, da bi smela ohranjati najbolj bistvene elemente razodetja in katoliškega nauka.

Avtor se posluži tudi enostavne formule, s katero skuša podučiti nadškofa o "krščanskem bistvu" liberalizma, ko pravi, da je liberalizem utemeljil katoliški duhovnik. Veste kaj je utemeljil nek drug katoliški duhovnik? Protestantizem. Torej herezijo. To, da je nek teoretik katoliški duhovnik, ne pomeni, da moramo presojati njegove ideje, kot de-facto katoliške. Ideje presojamo tako, da se oziramo na katoliški nauk in vidimo, če se z njim skladajo ali ne skladajo. A namesto, da bi počel kaj takšnega, bom ubral lažjo pot in zastavil vprašanje Kavarni Hayek, kako je mogoče, da je "katoliški" ideji liberalizma nasprotoval npr. ljubljanski nadškof Gregorij Rožman, a ker vem, da avtor ne da veliko na nadškofe, če si jih drzne brez vsake podlage napadati, naj zastavim vprašanje, kako da so liberalizmu goreče nasprotovali praktično vsi papeži od začetkov liberalizma? Je torej liberalizem katoliški le zato, ker ga je utemeljil nek katoliški duhovnik, ki se je po besedah Kavarne Hayek zavzemal za svobodo veroizpovedi, torej za nekaj faktično nekatoliškega?

A tudi to še ni vse, katoliški duhovnik, ki ga Kavarna Hayek izpostavlja kot očeta gospodarskega liberalizma, Anders Chydenius, sploh ni katoliški duhovnik, temveč skandinavski protestantski duhovnik. Tako da argument o katoliškem počelu ali bistvu gospodarskega liberalizma, kakor ga slika Kavarna Hayek, popolnoma pade in se odbije avtorju samemu v obraz.

V svojem zapisu pa pravi, da so nadškofove besede, da Evropa nima identitete pretiravanje. Ne niso pretiravanje, če jih želimo razumeti prav. Povejte, kdaj so se nazadnje konservativci in kapitalisti oglašali, da je evropa krščanski kontinent, ali kdaj so nazadnje trdili, da ima Evropa krščansko identiteto? Bolj malo se jih je slišalo, dokler so zmogli kontrolirati priseljevanje arabcev, afričanov, azijcev in indijcev in jim zagotavljali "svobodo veroizpovedi" in so si zatiskali ušesa pred moralnimi in socialnimi nauki Cerkve. Sedaj, ko pa so jim stvari ušle iz rok, pa kličejo Cerkev, naj jim ponudi tisto, kar so več kot dve stoletji sistematično zavračali. Ne slepite se draga gospoda liberalci, ako bi liberalizem pred stoletjem premagali in mu ne bi dovolili, da se kot kuga razširi po evropskih državah, danes ne bi imeli težav s priseljenci. Prvič zato, ker nam bi država, trdno opirajoča se na eno samo religijo, katoliško, jasno garantirala katoliško identiteto, ki ne bi bila le neka meglena podstat, in drugič zato, ker bi po katoliškem nauku v ljudstvu ostajala katoliška morala in bi se tako ne razpasla ne kontracepcija, ne splav, ne ločitve, ne enostarševske družine, ne sodomitske skupnosti. In s tem bi evropski narodi ostajali močni in zdravi, ter enostavno povedano, za priseljence niti ne bi bilo prostora.

Liberalizem je krščanski, ker je sekulariziral evropske narode

A Kavarna Hayek vsega tega ne vidi in se spravlja na nadškofa, ki je pikro stopil na žulj liberalističnim "konservativcem" in ostalim materialistom, ki taborijo na desnem polu današnje politične sfere, kot desni pol revolucioanrne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja. Evropa je sama kriva, je jasno in glasno sporočilo našega predragega nadškofa. In mi si na tem mestu drznemo brati tudi med vrsticami. Nadškof namreč s svojimi besedami jasno pravi: Evropa nima krščanske identitete, ker smo v dobi dekadentnega liberalizma, ki s svojimi mantrami o ljudstvu za ljudstvo, v nekdaj odličnih narodih, pobija krščansko nrav in nas je on sam privedel do te točke, ko so se začeli sami liberalci in konservativci, ki so, kot rečeno, oboji potomci revolucionarne liberalne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja, bati za lasten obstoj. Kako da se niso bali tedaj, ko so na stežaj odpirali vrata ceneni delovni sili, da bi zmogli nasititi svojo požrešno kapitalistično lakoto? Kako, da niso o krščanski identiteti Evrope govorili tedaj, ko so gradili sekularizirano družbo, ko so degradirali Cerkev na prostočasno dejavnost za "neprosvetljene"?

In med vrsticami beremo tudi, ko pravi nadškof, da nam bodo morda priseljenci pomagali k oživitvi naše lastne identitete, da hoče pravzaprav reči, da so se šele sedaj začeli oglašati materialisti in pozitivisti kapitalističnega tipa in so začeli brskati za identiteto in začeli pisati pisma nadškofom o tem, kako je Evropa krščanska. Šele sedaj, ko so prišli "barbari", šele sedaj, ko smo tik pred tem, da postanemo zgodovina, ko zremo v preseljevanje narodov tu in zdaj, ko smo v zgodovinskih časih, o katerih bodo nekoč ljudje brali, kot danes beremo mi o preseljevanju narodov v zgodovini. Priseljenci so, pravi nadškof med vrsticami, bič božji za brezbožno Evropo, ki je zavrgla svojo krščansko identiteto, ki je iz šol in ustanov pometala razpela in degradirala Cerkev na prostočasno dejavnost. Morda boste šele sedaj uvideli svojo zmoto liberalci in neoliberalci, socialistični in kapitalistični materialisti, vseh vrst pozitivisti. Morda boste šele sedaj začeli obžalovati napako, da ste zapustili varno zavetje cerkvenih zidov in gradili družbo na liberalnih načelih, ki so omogočila spreminjanje videza Evrope, kot npr. v Nemčiji, Britaniji, Danski in Franciji. Morda se boste šele sedaj začeli zavedati, kdo zares ste, pravi nadškof, ko ste nas vse spravili v ta položaj s svojimi protikatoliškimi eksperimenti in svojimi liberalnimi načeli demokracije in neomejene svobode za vsako izprijenost. Nadškof je ostro nastavil ogledalo vsem tem, ki danes tulijo in kričijo o priseljevanju, in v njegovih besedah ni nič naivnega, spoštovani.

Da bi vse skupaj izzvenelo še v večji paradoks, pa se na nekem mestu svojega pisma, avtor spravi nadškofu pojasnjevat, kaj je problem muslimanov in muslimanskih dežel. Nikoli ne boste uganili, kaj pravi nadškofu katoliške Cerkve. Problem je, da se muslimani niso sekularizirali. To pa je višek nesramnosti in nezaslišane neumnosti pisca. Torej gre zahodni družbi dobro, ker se je sekularizirala? Torej v tem je tisto krščansko, tisto katoliško, bistvo Evrope. V sekularizaciji! Kako je mogoče, da nekdo napada nadškofa in ga poučuje o tem, da je rešitev človeka, družbe in napredka, sekularizacija? Torej popolna odtrganost od katoliške Cerkve, degradacija katoliške Cerkve na prostočasno dejavnost, kar je produkt sekularizacije, je torej ideal, ki ga priporoča Kavarna Hayek nadškofu v svojem disidentskem kocbekaškem pismu. To je ideal vseh tistih, ki podpirajo in se strinjajo s tem protikatoliškim in protikrščanskim pismom. Katoličanov in katoliške Cerkve ne zanima ali so muslimanske države sekularizirane ali ne, zanima jo zgolj spreobrnenje in zveličanje muslimanov v katoliški Cerkvi. Sekularizacija katoliške družbe pa je frontalni napad na katoliško družbo in Cerkev. In ravno to je utemeljil liberalizem, in ravno to priporoča samemu nadškofu Kavarna Hayek! Kakšna neumnost!

"Tudi jaz sem katoličan, ampak..."

Nadalje se avtor še dokončno diferencira od vsake podobnosti s kristjanom oz. katoličanom, ko se obregne še ob najbolj krščansko oz. Kristusovo trditev, da smo vsi ljudje bratje in da moramo nastavljati drugo lice. Na te besede se ne bom niti odzival, ker so jasen dokaz avtorjevega totalnega disidentstva in celo sovražne nastrojenosti do katoliškega nauka. Niti mu ne bom razlagal kaj pomeni, ko pravimo, da smo vsi bratje.

Za konec pravi Kavarna Hayek, da nadškof ni govoril v imenu vseh katoličanov, ker ni govoril v njegovem imenu. Seveda ni govoril v njegovem imenu, ker je de-facto jasno, da avtor pisma sploh ni katoličan. Zato nadškof ni govoril v njegovem imenu. Vsak razumen katoličan vidi, da prav nič ne priča, da bi bil avtor tega pisma katoličan. Niti ena sama stvar.

Vendar pa je dokončno jasno, da smo dobili kocbekovce novega, kapitalističnega tipa, ki so se iz zamere zaradi nasprotovanja njihovim materialističnim ekonomskim eksperimentom, začeli vse bolj obračati zoper Cerkev in katoličane, ob tem pa pridno in vestno sledijo svojim ideološkim gospodarjem v ZDA, kot so nekdaj kocbekovci socialističnega tipa, sledili gospodarjem v Rusiji in drugim socialistom po Evropi. Vendar ne eni ne drugi niso bili in nikdar ne bodo katoličani, ker le izrabljajo to prežvečeno mantro, "Tudi jaz sem katoličan, ampak...", in jo uporabljajo za napadanje katoliškega občestva in cerkvene hierarhije. Mi vidimo skoznje in jim jasno sporočamo: ne! Ne boste vnesli razdora v katoliške vrste kot jih je vnesel Kocbek in njegovi socialisti.

Če sem pred časom za novega Kocbeka imenoval Branka Cestnika, ki s svojimi nebulozami tava med znaki časa in ob tem pozablja na svoje katoliško poslanstvo, ki mora biti, da spreobrača ljudi, da bi bili rešeni, pa moram sedaj za kocbekovce in katoliške disidente kapitalističnega tipa imenovati Kavarno Hayek in vse tiste, ki so na kakršenkoli način izrazili odobravanje temu nesramnemu in nekatoliškemu pismu, ki želi razdvajati katoliško občestvo v korist nekatoliških idej. Liberalizem je smrtni sovražnik katoličana in katoličan je dolžan se boriti proti njemu kjerkoli se pojavi in v kakršnikoli obliki se pojavi, tudi če pravi, da je konservativen, desen, ali celo krščanski oz. katoliški.

-NeoDomobranec

Epilog - Obstoj neobstoja logike 4

"Epicurusov argument je logičen, ker je logičen."

Čeprav je debata, ki se je razvila iz sogovorčeve trditve, da je mogoče dokazati neobstoj Boga z logičnim argumentom problema zla, obetala, pa se je že takoj na začetku izkazalo, da debate sploh ni. na eni strani sem se jaz lotil dokazovanja, da "vsedobrost" Boga ni nujno tisto, kar se na prvi pogled zdi in sem tako pokazal, da so nekateri zaključki argumenta nepravilni, na drugi strani pa se je moj sogovorec že na začetku odločil, da se ne pogovarjava o tem argumentu in je vsak moj stavek razlagal kot zavestno dokazovanje Boga, četudi tega nisem nikjer trdil.

Kljub temu, da sem mu nekolikokrat jasno povedal, da se pogovarjam le o tem (Epicurusovem) argumentu, je sprva to preslišal in nadaljeval s svojimi nebulozami brez repa in glave, naposled pa je v zadnjem odgovoru enostavno zatrdil, da se o tem argumentu že dolgo ne pogovarjava več, kar je naravnost smešno. Res je, da se on že od začetka ni bil sposoben pogovarjati o njem, ker mu ni šlo od rok niti to, da mora dopuščati določene božje lastnosti, da bi mogel dokazati neobstoj tega Boga, vendar pa sem se jaz striktno pogovarjal le glede na ta argument. Ob strani sem celo pustil začetne opazke o ateistih, da bi se lahko bolj fokusiral na sam argument.

Da začneva pogovor o tej temi, naj vas spomnim, je iniciiral prav moj sogovornik, ko je na moje besede, da ateisti ne trdijo, da morejo dokazati neobstoj Boga, ker se menda ne da dokazati, da nekaj kar ne obstaja, ne obstaja, rekel, da mi bo prihranil trud in me je napotil na ta "problem zla". Izkazalo se je, da tega argumenta ne more braniti, ker je tako odločen v nek svoj prav, da noče niti predpostavljati, da je Bog vsemogočen. Podobno, kot da bi nekdo, ki bi trdil, da pegaz ne obstaja, trdil, da pegaz nima kril in zato ne obstaja. To je naravnost smešno in nezaslišano. A ker ni zmogel preplezati že te osnovne prvotne predpostavke, da govoriva o Bogu in morava torej predpostavljati, da je to in to in to, kot morava za pegaza predpostavljati, da ima krila, se je zato ustavil in moje razglabljanje o Bogu na osnovi problema zla, začel interpretirati, kot moje apologetstvo v oziru na dokazovanje, da Bog je.

V resnici je vse skupaj smešno. Sam začuda porabim več časa ob branju in poslušanju ateistov, kot pa modernih katoliških oz. krščanskih intelektualcev. Zato imam precej dobro sliko o predpostavkah modernih ateistov. Naprimer, z razliko mojega sogovorca vem, da npr. Sam Harris ne bi nikdar predlagal, da Bog ne obstaja že po logiki stvari, torej glede na logični problem zla. Ker je ta argument napačen, ker predpostavlja nekatere stvari, kot sem dokazal v prejšnjih blogih na podoben način, kot da bi za pegaza nekdo predpostavljal, da je to leteči konj s krili, ki pa ne leti. Če ne leti, ni leteč in ni pegaz. Če Bog ni vsemogočen ni Bog. Ojojoj! Vendar koliko je ta logika naredila preglavic mojemu sogovorcu. Ta enostavna predpostavka vsemogočnega Boga, ki mora biti nujno vsemogočrn, da bi bil Bog, tako kot mora pegaz nujno leteti, da bi bil pegaz, mu bi skoraj razpočila glavo in zmagoslavno je uperil prst v "teista" zaslepljen z lastno predpostavko, da govorim, da Bog gotovo obstaja, ker je vsemogočen. In je ničkolikokrat ponovil dve magični besedi: cirkularna logika. Tako kot je na začetku ponavljal besedi: strawman in ad-hominem. Stavim, da še do tega trenutka ne razume zakaj pravim, da mora biti Bog vsemogočen, da bi smel biti Bog oz. da mora pegaz leteti, da bi smel biti pegaz. Cirkularna logika!, je rekel, ker je vzel določen segment mojega protiargumenta in ga ni razlagal v okviru protiargumenta, temveč ga je vzel za samostojen argument in se ga lotil napadati po najboljših močeh.

Iz takšnega bebavega diskutiranja se bo še najlažje izvil, če sedaj zatrdi, da je trolal, ker prav vsak, ki ima vsaj malo pameti v glavi bi razumel, da je argument logičen, če so njegove predpostavke resnične oz. bolje rečeno skladne. Ampak jaz dobro vem, da bo, če vidi ta moj odgovor, nadaljeval z isto trapasto taktiko, ki je ne le smešna temveč "nezaslišana"! (klicaj za občutek večje dramatičnosti.) Zato pa bom jaz prenehal z dolgimi odgovori vse dokler se vsaj ne uskladiva, da se pogovarjava o isti zadevi, in dokler ustrezno ne naslovi moj protiargument. Če pa meni, da se je glede tega izčrpal, naj predlaga kakšno drugo podobno oz. sorodno (ali pa nekaj čisto drugega) temo, vkolikor ga zanima moj pogled oz. moj odgovor. Ni pa nujno, brez skrbi.



Agitator

O samorogih in pegazih - Obstoj neobstoja logike 3

V zadnjem času sem napisal dva bloga v katerem sem širše podal svoj pogled na pogovor, ki sva ga začela z nekim sogovorcem na twitterju. Na začetno trditev, da je mogoče dokazati neobostoj Boga, namreč z logičnim problemom zla, ki da je logično protislovje glede na takšnega Boga, sem sam odgovoril in dokazal, da "vsedober" Bog ne pomeni da je takšen Bog dober v tem, da ne dopušča določenih stvari, ki so za človeka trpljenje, torej zlo, temveč da ta "vsedobrost" zgolj pomeni, da Bog logično ne more delati narobe, ker ni kategorije po kateri bi takšno bitje: bit sama, mogli presojati in mu s tem ne bi jemali njegove lastnosti, da je Bog (torej boškosti), torej da je vsemogočen in "vsedober" in vseveden in vsenavzoč itd.

Moj sogovorec pa je vztrajal oz. še vedno vztraja, da govoriva o Bogu kot dejstvu in trdi, da se pogovarjava o (ne)obstoju Boga, kljub temu, da sem že nekolikokrat ponovil, da jaz nasprotujem samemu argumentu in ničemur drugemu. Ko sem se lotil in uspešno dokazal, da je v argumentu logična napaka v tem, da presoja božjo "vsedobrost" kot neko človeško lastnost projicirano na Boga, kar sem na dolgo razložil, s tem pa negira božjo vsemogočnost, čeprav argument trdi, da je logičen dokaz za neobstoj Boga ravno v tem, da vsevedno in vsemogočno in "vsedobro" bitje ne bi dopuščalo zla in ker zlo obstaja je po tem logičnem argumentu to dokaz, da Boga ni, kar sem zopet dokazal na dolgo in široko, me je sogovorec obdolžil, da uporabljam cirkularno logiko in da trdim, da je Bog Bog zato, ker je Bog.

To je pa seveda navadna neumnost saj jaz nisem govoril kaj Bog je, temveč sem samo vzel koncept Boga iz samega argumenta in dokazal, da so tiste lastnosti tega koncepta, ki jih sam argument predstavlja kot neskladne, pravzaprav napačno tolmačene, saj privedejo do kontradikcije. Če pa privedejo do kontradikcije torej ta koncept Boga ne obstaja že na začetku in je potemtakem popolnoma neumno govoriti o tem, da zaradi zla ta koncept Boga logično ne obstaja. Moj sogovorec tega ne more uvideti, ker se mu nekje očitno zatika in je prepričan, da ko govorim o lastnostih tega koncepta Boga iz prej omenjenega argumenta, govorim o Bogu samemu iz svojega verovanja v Boga.

Kot rečeno, pa jaz samo vztrajam, da je argument "problema zla" neustrezen, ker tolmači "vsedobrost" Boga kot nekaj kar ta "vsedobrost" sploh ne pomeni, saj je v kontradikciji z vsemogočnostjo. Zato ta argument ni zadovoljiv. Sogovorec mi na ta protiargument sploh ni odgovoril temveč je bila edina stvar, ki je bila najbližje neki obliki argumenta v tem, da trdi, da mora biti "vsedobrost" Boga nekaj, kar vsi dojemamo kot dobro. Vendar to ni nikakršen argument saj je podobno, kot da bi trdili, da je zlato zlate barve, le če ga kot takšnega dojemajo vsi ljudje, tudi tisti, ki ne vidijo. Ker pa bo sogovorec na tem mestu vztrajal, da je Bog le neka zamišljena eniteta, se bom za hip strinjal in razložil na drug način, da bi morda lahko celo on razumel (četudi močno dvomim, da ima sploh zmožnost intelektualnega razmišljanja glede na njegove nebuloze v zadnjem odgovoru).

Ker se midva pogovarjava o logičnem problemu zla ali Epicurusovem argumentu, če se ne motim, potem morava najprej razumeti, kaj ta argument pravi. Torej: Vsemogočni, "vsedobri" in vsevedni Bog ne obstaja, če obstaja na svetu zlo. Zakaj? Zato, ker bi takšen Bog zlo preprečil. Ker je vseveden bi ga preprečil, preden bi nastalo, ker je "vsedober" bi ga preprečil, ker ne more delati zla itd.

Ker pa je ta tema za mojega sogovorca pretežka, da bi jo mogel razumeti ne, da bi me takoj, ko začnem govoriti o kateri božji lastnosti, obdolžil, da trdim, da je Bog Bog, ker je Bog, bom to nakazal z drugim primerom.

Vzemimo, da skušam dokazati nekomu, da mitično bitje samorog (konj z enim rogom) ne obstaja. Da bi to mogel storiti se bom moral s svojim sogovorcem najprej dogovoriti, kaj ta beseda "samorog" pomeni. Ker se bo on strinjal, da to pomeni belega konja z enim rogom na glavi, se bova šele lahko pogovarjala. Torej čeprav samorog ne obstaja, morava razumeti kaj ta beseda pomeni. Pomeni neko idejo izmišljenega bitja, ki je konj in ima na glavi rog. Če bo začel moj sogovorec trditi, da je videl samoroga na travniku blizu hiše in bom prišel do uvida, da tisto, kar je videl, ni bil samorog temveč le bel konj, bom razumel, da nima prav, ker njegov samorog ni imel roga in je bil samo konj. To pomeni, da če jaz trdim, da mora imeti samorog rog na glavi, da bi smel biti samorog, to ne pomeni, da trdim, da nekje obstaja bitje, ki je konj in ima rog na glavi, temveč le trdim, da je koncept oz ideja samoroga neko bitje, ki je konj in ima rog na glavi.

Enako torej velja za ta pretekli pogovor s tem sogovorcem s twitterja. V tem pogovoru ni imelo nobenega pomena ali jaz verujem v Boga ali ne. To je popolnoma irelevantno, kot je povsem irelevantno, da on sam najbrž ne veruje v Boga. Če mi nekdo reče: samorog leti, bom jaz vztrajal, da po smislu te besede samorog to ni resnično, saj samorogi ne letijo, pa četudi, dejansko ne obstajajo in ne letijo že zato, ker ne obstajajo, temveč tudi ne letijo zato, ker koncept samoroga ne vključuje letenja.

Boljši primer je, če bi nekdo rekel: "lahko logično dokažem, da pegaz ne obstaja, ker ne leti". Mu bom jaz nasprotoval, ne zato, ker bi menil, da pegaz obstaja, temveč zato, ker to ni logičen razlog za njegov neobstoj. Logičen razlog je morda v tem, da pegaz ne obstaja, ker konju ne morejo zrasti krila, ni pa logičen razlog, da pegaz ne obstaja, ker ne leti, če je pa to njegova, pravzaprav, glavna mitična lastnost in je ravno zaradi tega neko bitje, ki si ga je človek izmislil, a ponavljam, trditev: pegaz ne obstaja, ker ne leti, ni logičen argument za pegazov neobstoj.

Sedaj se vrnimo k Bogu. Sogovorec je predlagal: "Vsemogočen, vseveden in 'vsedober' Bog ne obstaja, ker obstaja zlo." In jaz sem na to trditev odgovoril tako, da sem dokazal, da "vsedobrost" Boga v resnici ne pomeni, da dela Bog dobro po človeških standardih, saj bi potemtakem to negiralo njegovo vsemogočnost (ponavljam, to sem pokazal na daljši način, ki ga na tem mestu ne bom ponavljal). Torej če sta si lastnosti Boga: "vsedobrost" in vsemogočnost, prišli navzkriž do te mere, da Bog ni več Bog to pomeni, da je argument nesmiseln, če ne more vztrajati niti na predpostavki, kaj Bog je, da ne bi negiral obstoj tega Boga. Zato jaz vztrajam, da je Bog Bog le, če je vsemogočen in "vsedober" hkrati, če to ni, potem ni Bog, kot pegaz ni pegaz, če ne leti.

Sogovorec pozablja, da se pogovarjava o določenem argumentu, ki predpostavlja določene reči za svoj logičen zaključek in pri tem ni pomembno, če jaz verujem v Boga ali, če on ne veruje v Boga. Tudi moje utemeljevanje določenih reči, ki jim on neinteligentno pravi cirkularna logika, se nanaša le na ta določen argument z njegovimi predpostavkami.


Agitator

"Neverjetna lahkotnost logike" ali "Kako je blefiranje izgubilo smisel" - Obstoj neobstoja logike 2

Zanimivo mi je bilo prebrati blog sogovorca na twitterju, ki je bil kot odgovor na moj prejšnji blog: "O ateistični dogmatiki in problemu zla" in se imenuje "'Neverjetna lahkotnost blefiranja' ali 'kako je logika izgubila smisel'", predvsem zaradi avtorejeve pripravljenosti, da si je vzel čas in odgovoril nanj. Predvsem sedaj v času relativizma, ko ima lahko vsak svoj prav, vsak svojo resnico in to nikogar več ne žene, da bi drugim "resnicam" nasprotoval. Sedaj ni več Wittgensteinov, ki bi Popperjem grozili z grebljicami, sedaj so le pikri twiti brez vsake vrednosti.

Zato me je odgovor navdušil, ni pa me navdušil avtorjev način, kako se je lotil mojega pozkusa protiargumenta. Njegov način me še najbolj spominja na youtube videje ateističnih "velikanov", ki raznorazne videje "kreacionistov" in feminstk, skušajo ovreči tako, da predvajajo video, vmes pa ga na različnih mestih ustavijo in jih komentirajo. Se pravi, da avtor ni skušal odgovoriti na moj protiargument celovito, temveč je vzel le nekaj fragmentov in nanje odgovoril, kar je rezultiralo v tem, da praktično moj protiargument še vedno stoji, saj avtor ni mogel dokazati, da je to kar imenujemo "zlo" nekaj, kar bi bilo v logičnem nasprotju z "vsedobrostjo" Boga.

Preden začnem moram nujno nasloviti en problem, ki ga vidim pri novih ateistih in je v tem, da neprestano povsem banalno napadajo idejo verovanja v vsemogočnega Boga, češ, kako lahko Bog dopušča trpljenje, raka in mrčes, ki oslepi otroke, ali o čem je že govoril tisti debeli britanski komik, sedaj apologet ateizma in sodomizma, Fry. Problem je v tem, da oni ne vidijo naše logike, ki stoji za verovanjem v Boga. Če po eni strani pristajate, da Boga ni, potem vam je jasno, da je svet brez smisla in da je vse skupaj splet (srečnih) naključij in da je vse en velik "random", "pure randomness". Zato trpljenje nima nobenega smisla, je, ker je. Trpljenje je slabo, ker ljudje trpijo. Po smrti človek ugasne, kot sveča in preneha biti, bivati. Iz te logike preskočiti na koncept Boga je gotovo nesmiselno, saj je nesmiselno razmišljati o nekem konceptu Boga, nekih ljudi, ki so, "ker jih je strah smrti", zaverovani v čudežnega moža na nebu. Zato tia teisti skačejo naokrog in mahajo s Svetim pismom v rokah, ter tulijo, kako je vendar mogoče, da je Bog na eni strani, in otroci, ki umirajo od lakote na drugi strani. Če bi ti prosvetljeni ateisti za hip izpustili iz rok Sveto pismo oz. "biblijo", kakor ji neposrečeno radi rečejo, in šli brat kakšnega cerkvenega očeta, kakšno cerkveno avtoriteto na področju teologije ali pa vsaj kakšno bazično razlago Svetega pisma, bi razumeli, da nam s tem, ko kažejo na trpljenje sveta, ne kažejo nič novega ali presunljivega, da bi nas utišali. Zaradi svoje zagledanosti v tragično končnost tega materialnega sveta, ne vidijo, da mi zremo iz sveta v poveličan svet, nebesa, kakorkoli želite temu reči. Trpljenje tega sveta ima smisel, ima ga v tem, da nam daje priliko, da se zveličamo. Vsa človeška zgodovina je, kakor pravi Sveti Avguštin, le deljenje ljudi v dva tabora, na tabor svetih, zveličanih in na tabor pogubljenih in hudičev. Zato potrebujemo trpljenje, da bi si skozenj prislužili zveličanje. Pot skozi trpljenje nam kaže ravno Kristus sam, ki nam veli, da moremo priti za Križanim le tako, da gremo tudi sami na križ. Po križu za Križanim.

Ta ideja se ateistom zdi nora, in tudi prav, nikdar nisem imel posebno razvitih misijonarskih tendenc. Vendar sem to razložil iz enega samega razloga, da bi ateisti doumeli, da nas nič ne mori, ko oni misijonarijo naokrog in kažejo na trpljenje, češ, kje je vaš Bog? Vse to trpljenje odtehta poveličan svet nebes in vsak posameznik ima priliko priti tja. Ateisti radi odpirajo Sveto pismo, ga berejo in potem po dolgih suhoparnih minutah vehementno trdijo, da je polno kontradikcij. Odkrivajo toplo vodo. Namesto, da bi vzeli v roke kakšnega cerkvenega očeta.

Problem avtorjevega argumenta vidim v dvojem: prvič, da noče razumeti, da se pogovarjava o "problemu zla" in torej presojava ali ta argument sploh zdrži ali ne. To ne pomeni, da se pogovarjava o obstoju Boga, temveč pomeni, da se pogovarjava ali je ta (Epicurusov) argument zares logičen in smiseln. Se pravi, da ko sem jaz na nekaterih mestih dokazal, da glede na Epicurusov argument, Bog ni vsemogočen, s tem nisem trdil, da Bog ni vsemogočen, temveč da argument ne uvidi in vidi kaj pomeni za Boga da je vsemogočen ter mu obenem odreka vsemogočnost, s čimer pa logičnost argumenta pade, saj je bistvo argumenta v tem, da je nelogično, da bi vsemogočen Bog dopuščal zlo.  In drugič, avtor (nameroma) noče razumeti kaj pomeni, da je Bog vsemogočen, da ga nič ne zavezuje in se ničemur ne podreja. Namreč to je bistveno zaradi razumevanja Boga, ki preneha biti Bog, čim si zamislimo neko normo, ki je nad njim. Spet pozor! Tu ne pravim, da Bog ni Bog ali da Bog logično ni vsemogočen, temveč pravim, da čim posameznik postavi neko normo nad Boga, ne govori več o Bogu, ker ne razume kaj sploh Bog je. S tem pa se ne moremo več logično pogovarjati o tem kaj bi bilo za Boga logično in kaj ne.
 
Prvo veliko napako naredi avtor, ko pravi, da... "Beseda sama je človeškega izvora. Besedi moramo torej dati definicijo, katera ustreza ljudem." To pa ni res. Namreč on nas tu skuša prepričati, da so besede pred idejami, ko pravi, da moramo dati besedi definicijo. To je napačen vrstni red. Po njegovem mnenju pridejo besede pred idejami, kar je naravnost nezaslišano. Besede so arbitrarni znaki za ideje, torej so besede le neki znaki, ki si jih je človek samovoljno zamislil, da bi z njimi izrazil svoje notranje ideje, kakor pravi Locke. Povedano drugače, besede so kode s katerimi kodiramo naše notranje umevanje, da bi jih mogli prenašati v zunanji, s čutili zaznavni, svet. Besede niso nič drugega kot znaki, ti pa so orodje s katerimi beležimo svoje misli in jih sporočamo drugim okoli nas. Zato je zelo čudno, da avtor meni, da moramo dajati besedam definicije in ne, da besede izražajo definicije oz. da so besede znaki idej. Po avtorjevem mnenju pridejo očitno besede pred človekovimi idejami.

Naprej se strinjam, da se dojemanje ene stvari popolnoma razlikuje pri vsakemu posamezniku posebej. A vendar to ne pomeni, da nimamo neke objektivne vrednosti posamezne besede. Saj namreč, če hočem besede sploh uporabljati, moram nujno predpostavljati, da besede vzbujajo v posamezniku podobne ideje, kot jih imam sam in da besede odražajo dejanskost stvari,  o katerih ideje imam in potem tudi besede. Seveda nekatere besede človek spozna še preden bi jih izkusil ali bi jih sploh izkusil, zato se jih uči prek idej drugih npr. Bog je že ena takšna zadeva. Tu se bom ustavil ob avtorjevem komentarju, da sta lahko in moj Bog in njegov bog, ki da je Thor. Vendar tu je že spregledal bistveno, namreč naravo Boga stvarnika, prapočela, ki se že v sami definiciji popolnoma razlikuje od Thora, ki je zgolj neko višje bitje ni pa tisto, kar razumemo pod besedo Bog.

Narava Boga, kakor avtor sam gotovo dobro ve, je, pa če jemljemo Boga le kot neko filozofsko zamisel s katero utemeljujemo njegov logičen neobstoj, ali pa kot dejansko bit samo, zelo težko izražena in filozofi v preteklosti so jo izražali zgolj v negaciji, torej kaj Bog ni. Težko je izraziti kaj Bog je, ker je Bog Bog, torej nekaj največjega kar si lahko predstavljamo. Zato je trditev: Bog dela vse prav oz. Bog ne more delati narobe, pravilna zgolj zato, ker pravimo, karkoli Bog naredi je dobro že s tem ker naredi, ker ni ničesar višjega nad njim, nobenega zakona, nobene norme. Nič Boga ne zavezuje. Če bi Boga karkoli zavezovalo potem ne bi bil Bog. Če bi bil prisiljen delati nekaj po določenem kopitu, bi to pomenilo, da ni vsemogočen. In če avtor meni, da je Bog zavezan, da dela po določenem kopitu, torej da dela tako, da npr. ne ustvarja stvari, ki bi človeku škodile, s tem istočasno trdi, da Bog ni vsemogočen. Če pa Bog ni vsemogočen je vsa polemika okrog Epicurusovega argumenta (ponavljam, da se gre zgolj za ta logični argument!) brezpredmetna, saj ne dokazuje več, da je nelogično, da obstaja zlo in obstaja vsemogočen Bog.

Če pa bo avtor na tem mestu vztrajal, da je njegova definicija "vsedobrosti" skladna z vsemogočnostjo v tem, da bi Bog mogel delati zlo, a ga po njegovi logiki "vsedobrosti" ne bi, če je "vsedober", to pomeni, da ga "vsedobrost" omejuje in se resnična vsemogočnost in (po njegovem) resnična "vsedobrost" izključujeta, saj čim bi  Bog izvajal svojo vsemogočnost in delal zoper standarde, ki mu jih je moj sogovorec postavil, da bi smel biti "vsedober", bi prenehal biti "vsedober". Še človek lahko dela prav ali narobe, po zamišljenih standardih, ki se, kot pravi sogovorec, nenehno spreminjajo in niso univerzalni. Če standardi prav ali narobe niso univerzalni za človeka, ki ima vsaj po teoretičnem konceptu Boga, nekaj višjega nad sabo, koliko manj so univerzalni za Boga, ki je vsemogočen in ga nič ne omejuje (tu smo zopet v negiranju: Boga nič ne omejuje). Zato že po tej trhli logiki, Boga ne morejo zavezovati neki standardi. Če bi ga zavezovali pa standardi "vsedobrosti" po katerih ne bi mogel delati narobe, če bi hotel ohraniti to svojo lastnost, ki je, se bomo strinjali, vendar neločljivo povezana s konceptom Boga, potem še zdaleč ne bi bil vsemogočen in torej ne bi bil Bog.

Kot smo videli je torej takšna definicija "vsedobrosti", kot jo ponuja avtor, neustrezna. "Vsedobrost" Boga je ustrezna le, če se strinjamo, da dela Bog vse prav, ker karkoli naredi je dobro že s tem, ker naredi, ker ni ničesar, kar bi ga zavezovalo v njegovi vsemogočnosti. Le tako ne zaidemo v protislovje že na začetku argumenta o neobstoju Boga, ki ga on predlaga, kjer se moramo strinjati, da je Bog vsemogočen in "vsedober".

Da avtor noče in noče pristati na to kaj pomeni vsemogočnost, se pokaže še večkrat v njegovem besedilu, kjer trdi, da morajo isti standardi, ki jih Bog terja za ljudi, veljati tudi zanj. Vendar to pomeni, da on te standarde potemtakem terja od samega sebe, kar je nesmiselno. Ne razumem pa zakaj sogovorec vztraja, da morajo obstajati neki standardi za Boga, če pa nas ravno postmoderna doba uči, da je to, kaj je dobro in kaj slabo zgolj kompromis. On vztraja, da mora nekaj Boga zavezovati zato, ker če on terja določene standarde od ljudi, je edino smiselno, da jih ima tudi sam. Vendar ta trditev ni nujno pravilna ali sploh nujna.

Wittgenstein je v Logično filozofskem traktatu zapisal:
 

3.031 Nekoč so dejali, da lahko bog ustvari vse, vendar ničesar, kar bi bilo v nasprotju z logičnimi zakoni. - Ne bi namreč mogli povedati, kako bi izgledal neki “nelogičen” svet.

V angleščini pa se glasi: 

3.031 It used to be said that God could create anything except what would be contrary to the laws of logic. The truth is that we could not say what an 'illogical' world would look like. 

Sedaj sem ponovno pojasnil zakaj ni nelogično, da če obstaja vsemogočen, vseveden in "vsedober" Bog, obstaja tudi tisto, kar mi pojmujemo kot zlo. Sedaj pa sem na žalost primoran, da se soočim s posameznimi trditvami sogovorca, ki so popolnoma nesmiselne, saj mi je na več mestih podprl moj protiargument ali pa je docela zgrešil bistvo, ne le mojega protiargumenta, temveč bistvo argumenta, ki bi ga moral zastopati.

“Moja teza je: Bog ne more delati narobe.”
Mogoče ne more delati narobe v njegovi množici moralnih prepričanj. V moji množici lahko, kakor v množici mnogih drugih ljudi. Medtem ko jaz med slabo vključujem otroke z rakom, je Bog, če ne more delati narobe, očitno mnenja, da je to nekaj nekaj dobrega. Not impressed

Tu je naredil velikansko napako. S tem, ko je trdil, da je v njegovi množici moralnih prepričanj določeno dejanje dobro ali slabo, je potrdil tudi, da je: 1. kaj je prav ali narobe, povsem relativno in da je torej nesmiselno, da bi trdili, da Bog ni "vsedober", če pa je po božji množici moralnih prepričanj dobro npr. umor človeka, in 2. če ni univerzalne "morale, kar sam priznava, potem pomeni, da je Bog vsedober zgolj zato, ker ne more delati narobe, ker naredi vse prav, karkoli naredi, že zato, ker naredi.

“Če bi vztrajali, da vendarle nek standard zavezuje Boga, po katerem lahko presojamo njegova dejanja v kategoriji prav in narobe, bi vztrajali, da Bog ni vsemogočen in potemtakem bi že zgrešili bistvo Boga in bi si morali priznati, da se ne pogovarjamo več o vsemogočnem Bogu, ker bi mu odrekali boškost.”
Tale argument poje. Besedilo gre nekako takole: “You spin me right round, baby, right round, like a record, baby, right round, round, round.” Ah, te šale na cirkularno logiko so preveč smešne.

Jaz sem s tem utemeljevanjem dokazoval, da je Bog vsemogočen in zato "vsedober", ker naredi vse prav, že zato, ker naredi in sem s tem dokazoval nesmiselnost Epicurusovega argumenta. Ker sogovorec ni znal na to nič pametnega povedati, je začel trditi, da je to neka cirkularna logika, čeprav je to zgolj dokaz, da je logika argumenta neustrezna.
 

“Lahko Bog ustvari nekaj, kar ne more dvigniti? Ne, ne more.”
Aha, torej ni vsemogočen?
“Zato, ker ne obstaja takšna kategorija.”
Umm … a res? Kje si to dokazal?
“Ne obstaja in si je niti ni mogoče teoretično zamisliti.”
Ni res. Jaz lahko ustvarim nekaj, česar Bog ne more dvigniti. Ob predpostavki, da so ideje resnične (kar bi vključevalo religije), bi moralo obstajati neko teoretično zamišljeno vesolje, katerega sem ravnokar iznašel. V njem obstajajo delci, ki ne interagirajo z nobenim izmed nosilcev sil. Pravkar sem ustvaril nekaj, česar Bog ne more dvigniti, ker ne obstaja način, kako delcu dodati kinetično energijo. Prav tako sem si izmislil vesolje, v katerem obstaja zgolj en elektron. Izzivam Boga naj ga premakne navzgor (torej dvigne). Najprej bo seveda moral najti smer, ki je ‘navzgor’. Toda smer je relativna. Vso srečo z iskanjem.

Ni res, ta argument je brezpredmeten, vsemogočnost Boga predpostavlja, da je Bog... vsemogočen. 1. Če si zamislimo nekaj, kar Bog ne more dvigniti Bog ni več Bog in torej ne govorimo več o Bogu. 2. Če si zamislimo aktegorijo višjo od Boga, Bog ni več Bog in ne govorimo več o Bogu. To je vendar osnovna logika.

“Čim vpeljemo nek koncept bremena, ki ga Bog ne more dvigniti odvzamemo Bogu zopet boškost”
Vem. Ker mu jo odvzamemo, potem ni Bog več bog. In torej ne obstaja.

Govoril sem o logiki argumenta, ne o tem ali Bog je. Temu bo moral sogovorec nekoč začeti slediti, če se bo hotel s komerkoli inteligentno pogovarjati.

“Če pa bi tu vztrajali, da standardi, po katerih ljudje, posamezniki presojamo, kaj je dobro in slabo, zavezujejo Boga, bi zopet negirali vsemogočnost in boškost Boga.”
Standardi ne zavezujejo Boga. Lahko dela v nasprotju z njimi. Toda če je tako, potem je zloben, vsaj po subjektivni oceni nekoga, čigar moralne standarde Bog krši. Moje, na primer, če je res on odgovoren za stvarjenje in v njegovi stvaritvi obstajajo otroci z rakom. Not nice. Not nice at all.

Ta argument se je sogovorcu zopet odbil v obraz. Če je vse, po čemer določamo, ali dela Bog prav ali narobe le neka subjektivna ocena posameznikov, to nima nobene teže, da bi presojali tisto lastnost Boga, ki je, da je Bog "vsedober". S tem avtor  ni zavrnil mojega protiargumenta, temveč je enostavno odstopil celo od tiste logične komponente logičnega argumenta za neobstoj Boga, ki ga je sam predlagal, zato moj protiargument še vedno stoji, že zato, ker ni bil naslovljen.

“ker si ne moremo niti zamisliti standarda, ki bi uspešno presojal Boga, ne da bi mu odvzel njegovo boškost.”
Res je. Ni človeškega standarda, ki bi Bogu ne odvzel boškosti. Zato pa ni bog; ker sem mu postavil standard in mu odvzel njegov status.

Zakaj se je avtor zatekel k takšnemu slabemu argumentu mi ni jasno. To je podobno, kot da bi rekel, da da zlato ni zlato, ker sem mu postavil standard, da mora biti  carzurtartiznasistristacno, to pa je neka nova kategorija, ki sem si jo sam zamislil, oz. zlato ni zlato, ker ne govori. Logično ne moremo postavljati Bogu nekega standarda, ki nasprotuje njegovim lastnostim, kot ne moremo postavljati standarda zlatu, da bi moralo govoriti, če pa je to v nasprotju z njegovim bistvom.

Na koncu lahko vidimo, da avtor ni podal nobenega pravega argumenta, ki bi nasprotoval mojemu protiargumentu, najbližje je prišel zgolj pri vprašanju, kaj zlo je, kjer pa sploh nisem trdil česarkoli o zlu in je namreč na njem samem, da v okviru Epicurusove teorije, ki jo je (ponavljam!) on sam predlagal, pojasni, kaj pomeni zlo v njej. Pravilno pa je tudi pokazal, da sem se zmotil pri stavku: “Če bi njegova dejanja lahko presojali v relaciji prav – narobe, ne bi bil vsemogočen in ne bi bil Bog.”, saj sem hotel v resnici reči, da če bi obstajala ta relacija v oziru nanj, ne bi bil vsemogočen, vendar je tudi pomen tega stavka jasen v okviru mojega celotnega zapisa.

Predlagam sogovorcu, da še enkrat premisli o čem natanko sva se sploh pogovarjala, namreč o logičenm problemu zla, katerega glavna teza je, da je nelogično, da bi obstajal trojni-omni Bog in zlo obenem. Če se je sogovorec oddaljil od zagovarjanja tega argumenta, naj to jasno pove.


Agitator

O ateistični dogmatiki in problemu zla - Obstoj neobstoja logike 1

"Žgalne daritve ateistične dogmatike"

Pred kratkim sem na twitterju zapisal ironičen twit v odgovor drugemu twitu, ki je povzdigoval znanost. Rekel sem: "Sveta znanost darujemo ti žgalne daritve ateistične dogmatike in splošnega praznoglavja." Čez čas pa se je na ta twit odzval nek uporabnik, ki mi je svetoval, da si ogledam kaj dogmatika sploh pomeni po SSKJ. Kar je sledilo je bil čisti paradoks.

Izkazalo se namreč je, da sem imel popolnoma prav, tako po definiciji SSKJ kot dojemanju znanosti s strani tega uporabnika, ki je, kot se spodobi za današnjo akademsko mladino, seveda ateist. Za hec sem navrgel koncept širjenja vesolja, ki ga skupaj z debato o niču najraje uporabljam za zbadanje ateistov, in tedaj se je izkazalo, da je "ateistična dogmatika", če si dovolim vztrajanje na tem pojmu, torej sprejemanje znanstvenih dogem s strani ateistov, resničen trend.

Tu boste takoj rekli, znanstvene dogme? Kako je vendar mogoče, da je nekaj znanstveno in istočasno dogma? Mar ni nekaj znanstveno zgolj zaradi tega, ker je znanstveno dokazano? In tu smo že pri srži problema. Ko sem govoril o ateistični dogmatiki sem zadel v jedro stvari ravno pri dojemanju znanstvenih "dogem", no recimo jim dejstva, povprečenega ateista. Ateisti, ki vztrajajo na tem, da so popolnoma odmaknjeni od nasedanja raznim pravljicam, ker bodimo pošteni, moderni ateizem ni nič drugega kot satirično napadanje raznih odlomkov svetega pisma in raznih krščanskih praks, v argumentih ateistov je več komičnega kot česarkoli vsebinskega, ti ateisti sprejemajo znanstvene "fakte" na povsem enak način kot vernik sprejema "dogme" svoje religije.

Spet boste rekli, malce preveč pikolovski si, vedeti, da se boš raztreščil po asfaltu če boš skočil iz stolpnice, ne potrebuješ lastne izkušnje in vendar to ni dogma. No, včasih je treba biti malce paradoksalen. Ateisti namreč trdno verujejo in zaupajo v določeno znanstveno "dogmo" ne, da bi sploh karkoli vedeli o njej. To se je izkazalo ravno v pogovoru s prej omenjenim ateistom, ko je sam priznal, da je določeno "dogmo", v katero je poprej veroval, šele sedaj prek Googla raziskal. No in tu smo na tisti točki. Če pustimo za hip ob strani dvom o tem, kako relevantne informacije je dobil, ko je geslo vpisal v iskalnik, lahko šele sedaj govorimo, da je njegovo dogmatično zaupanje v znanost prešlo iz dogme v fakt. Vendar, mar niso ravno ateisti glavni apologeti razuma in nasprotniki verskih dogem?

O tem sem govoril, ko sem govoril o ateistični dogmatiki. Omenjeni ateist je gotovo pomislil, kako bo nekaj dogma, če je znanstveno in s tem vrstnim redom je dokazal lastno sprejemanje dogmatičnosti znanosti. Ker, če izhajamo iz posameznika samega pa je vrstni red takšen. Ker sem ateist verujem v znanost, ker znanost temelji na znanstvenih raziskavah v znanstvenih člankih, ki so objavljeni v znanstvenih revijah z visokim faktorjem citiranja, ki so uredniško pregledane. Torej če pravi znanost to in to, je to in to res. In paradoksalno, tu imamo zgolj avtoriteto, na katero se ateist zanaša - znanstveno revijo. Paradoksa pa ne bi bilo, če ne bi ateisti veljali za skeptike, racionaliste, prosvetljene nevemkaj-e. Pustimo pa ob strani dejanske metafizične, filozofske znanstvene dogme, ki jih znanost enostavno ne more ("še", kot radi rečejo), dokazati, a so vendar splošno sprejete.

Problem zla - protiargument

Druga stvar, ki sva se jo dotaknila s tem ateistom pa je bilo vprašanje obstoja Boga in ko sem omenil, da ateisti ne trdijo, da lahko dokažejo neobstoj Boga, ker se nekaj, kar ne obstaja, menda ne da dokazati, mi je sogovornik vehementno odvrnil, da mi bo prihranil ugibanja in me je napotil na zapis v Wikipediji, ki se je nanašal na vprašanje zla, kot dokaza za neobstoj Boga in sicer ožje na Epicurusov, menda, argument zoper obstoj Boga.

Skratka, poanta argumenta je, če je Bog trojni vse-, torej če je, vsemogočen, vseveden in "vsedober", (trojni omni: omnipotent, omniscient in omnibenevolent), potem ni mogoče, da takšen Bog obstaja, če obenem obstaja zlo. Moja teza pa je na drugi strani, da ta argument bistveno zanemarja, kaj je vsemogočnost in kaj sploh pomeni za Boga, da je dober oz. "vsedober".

Če bomo skušali razumeti moj protiargument, si moramo najprej zastaviti logično uganko: če je Bog vsemogočen, ali lahko ustvari breme, ki ga ne more dvigniti? Če ga lahko, potem ni vsemogočen, ker ga ne more dvigniti in če ga ne more, ni vsemogočen, ker ga ne more ustvariti.

To uganko bomo razrešili tako, da se bomo vprašali, ali dela Bog vedno prav oz. ali lahko dela narobe. Moja teza je: Bog ne more delati narobe. Vendar ne zato, ker tega ne bi bil sposoben kljub temu, da bi vsaj v teoriji obstajala možnost, da lahko dela narobe, temveč zato, ker ni nad Bogom nobene višje inštance, nobenega višjega zakona, ki bi mu bil Bog podvržen in bi odnosno na njo lahko presodili ali dela prav ali narobe. Bog ne more narediti nič narobe, ker karkoli naredi je prav zgolj zato, ker naredi. Če bi vztrajali, da vendarle nek standard zavezuje Boga, po katerem lahko presojamo njegova dejanja v kategoriji prav in narobe, bi vztrajali, da Bog ni vsemogočen in potemtakem bi že zgrešili bistvo Boga in bi si morali priznati, da se ne pogovarjamo več o vsemogočnem Bogu, ker bi mu odrekali boškost.

Sedaj pa se vrnimo k uganki: lahko Bog ustvari nekaj, kar ne more dvigniti? Ne, ne more. Zato, ker ne obstaja takšna kategorija. Ne obstaja in si je niti ni mogoče teoretično zamisliti. Čim vpeljemo nek koncept bremena, ki ga Bog ne more dvigniti odvzamemo Bogu zopet boškost, torej tudi vsemogočnost. Ravno zato, ker je Bog Bog in je torej vsemogočen si ni mogoče niti predstavljati bremena, ki ga Bog ne bi mogel dvigniti vkolikor Bogu ne odvzamemo njegove bistvene  lastnosti, ki je, da je Bog.

S tem pa smo že odgovorili ali lahko Bog dela nekaj narobe. Torej iz tega na prvotni argument lahko izpeljemo, da Bog ne more delati narobe in citate iz Svetega pisma, ki slavijo Boga v smislu, vse delaš prav, vse delaš dobro, lahko razumemo ravno v tem oziru. Bog dela vse prav, ker ne more delati narobe, ker je Bog. Če bi njegova dejanja lahko presojali v relaciji prav - narobe, ne bi bil vsemogočen in ne bi bil Bog. Če ne bi bil vsemogočen tudi argument Epicurusa ne vzdrži, saj ima za svojo bistveno sestavino ravno vsemogočnost in "vsedobrost" Boga. Bog dela prav, kar pomeni da dela vedno dobro, ker zopet si ne moremo predstavljati standarda, ki bi lahko zavezoval Boga, da bi njegova dejanja lahko sodili v relaciji dobro - slabo. Če pa bi tu vztrajali, da standardi po katerih ljudje, posamezniki, presojamo kaj je dobro in slabo, zavezujejo Boga bi zopet negirali vsemogočnost in boškost Boga.

Zato tu nastopi vprašanje zla. Kaj je zlo? Če je zlo, le odsotnost dobrega, potem sploh ne eksistira. Če vseeno smatramo odsotnost dobrega, kot nek koncept zla, potem zopet ne moremo reči, da Bog ne eksistira, ker je zlo, ker če bi bil Bog bi zlo preprečil. Tu je bistvena napaka Epicurusovega argumenta, ker zaradi te odsotnosti dobrega oz. zla, smatra, da potem Boga ni, ker če bi bil, bi tega ne dopustil. Vendar to pomeni, da skuša naše standarde kaj dobro in kaj je zlo aplicirati na Boga, ki je večen in vsemogočen ter, kot sem prej dokazal, skuša odvzeti Bogu vsemogočnost. Če je zlo to, da en človek ubije drugega človeka, to ne pomeni, da je s tem Bog negiran, saj ne moremo vztrajati, da božje dopuščanje tega pomeni, da Bog dela narobe. To da Bog dopušča zlo ne pomeni, da ni "vsedober" in vsemogočen, ker "obstaja" zlo, temveč da je "vsedober" in vsemogočen ker ne more delati slabo, saj ne moremo presojati Boga s katerimikoli standardi, ker si ne moremo niti zamisliti standarda, ki bi uspešno presojal Boga, ne da bi mu odvzel njegovo boškost.

To pomeni, da sta obenem lahko in Bog in tisto, kar mi ljudje razumemo, kot zlo. To, da je Bog "vsedober" ne pomeni nujno, da bi "vsedober" Bog skušal preprečiti tisto, kar mi ljudje razumemo kot zlo, ta "vsedobrost" pomeni le, da Bog ne more delati slabo, ker je Bog in vsemogočen ter si je nemogoče predstavljati nek standard, s katerim bi presojali dejanja Boga in bi Bog še vedno ostal Bog, torej vsemogočen, vsenavzoč in "vsedober". (Če to vseeno storimo, Bogu odrečemo boškost in vse tri vse-je, s tem pa postane Epicurusov argument brezpredmeten, saj skuša ravno z "logičnim" nasprotjem med vsemogočnim in "vsedobrim" Bogom ter zlom, dokazati neobstoj takšnega Boga.)

To je torej moj protiargument, ki temelji na tem, da argument "problema zla" ne vidi resnične narave vsemogočnosti in "vsedobrosti", pravzaprav ne vidi resnične narave Boga samega. Je pa res, da imajo že s samim konceptom Boga ateisti strašne probleme, ker ne morejo ali nočejo doseči niti teoretične narave Boga. Podobno opažam, da počnejo z "ničem", ki ga težko definirajo ali pa ga razumejo zgolj kot možnost biti ali ne-biti.

-Agitator

---

(Opomba: morda je v utemeljevanju "sobivanja" Boga in zla kakšna trditev, ki ni pravoverno katoliška, če je, je projekt NeoDomobranec ne sprejema. -NeoDomobranec)

Nesmiselnost postkrščanskega argumenta

Postkrščanski argument
 
Pred časom sem naletel na določena razmišljanja, na katera me je opozoril predvsem Agitator, pisec s tega bloga, ki imajo skupno neko določeno percepcijo trenutnih perečih pojavov v zahodni družbi. To skupno percepcijo lahko poimenujemo "postkrščanski argument".

Ko me je Agitator seznanil z razmišljanji določenih ljudi, ki so določene postmoderne pojave, kakršno je neomejeno priseljevanje in zavračanje koncepta narodnosti s strani določenih zahodnjaških intelektualističnih struj, pripisovali različnim krščanskim načelom, sem bil presenečen in nisem natanko razumel o čem sploh govorijo. Vse kar sem videl je bilo le to, da vlečejo neke bistveno krščanske ideale na plano in z njimi utemeljujejo nazore postmodernističnih nazorov, ki vsi izvirajo iz liberalizma.

Šele, ko sem nedavno naletel na članek Matta Briggsa, ki sprašuje bralca, če se zaveda, da je sodomitska poroka legalna le v postkrščanskih državah. Kot postkrščansko državo pa ima v mislih državo, ki je nekdaj bila pretežno krščanska in on, ko navaja upadanje krščanstva v posameznih državah, s tem noče podkrepiti argumenta, da so takšne države vse manj krščanske in zato postkrščanske, temveč skuša zgolj dokazati, da so bile vse države, ki so legalizirale sodomitsko poroko, nekdaj krščanske in so zato torej postkrščanske v smislu, da kakorkoli se že trenutno vedejo, mora imeti nek razlog v dejstvu, da so bile nekdaj pretežno krščanske.

Šele ob tem članku pa sem razumel tudi ljudi, ki so krščanstvu pripisovali krivdo za, po njihovo, izginjanje evropskih narodov in kultur. Njihov argument ni bil le v tem, da je krščanstvo krivo za samomorilnost in negacijo evropske narodnosti, temveč je bil njihov argument zgolj v kontrastu z drugimi državami, ki krščanstva nimajo. Zato sem prišel do zaključka, da gre v obeh primerih za argument "postkrščanstva".

Problemi za katere se uporablja postkrščanski argument so tako jasni in tako očitni, da sem imel dolgo časa težavo, da bi sploh razumel ljudi, ki so od nekod prišli s tem protikrščanskim stališčem, da je za vse konec koncev krivo krščanstvo. Zakaj smo v kaši kakršni smo mi je bilo vendar že od nekdaj jasno, trganje iz rok katoliški Cerkvi je vselej rezultiralo v grozotah človeške izprijenosti. Namreč vedno sem videl, da se propad civilizacije ni začel dvajset let nazaj, temveč se je začel s tremi prelomnicami, letom 1945, letom 1789 in letom 1515.

Ravno Agitator sam me je opozoril na neko anekdoto s filozofske fakultete, kjer je pri enem od predmetov na filozofiji profesor povzemal menda Hribarja, ki pravi, da je Avguštin predhodnik Nietzscheja zato, ker je uvedel pojem "niča", ki ga stari Grki niso poznali, saj so verovali, da je bilo vesolje ustvarjeno iz kaosa, torej neke prasnovi. Sam koncept niča jim je bil docela nepoznan in šele Avguštin, ki se je naslonil na Sveto pismo, je v filozofijo torej uvedel "nič" kot "nekaj". Torej, pravi ta profesor, brez Avguština tudi Nietzschejeve filozofije ne bi bilo.

In ravno podoben način vidimo v tem postkrščanskem argumentu, kjer je zgolj zato, ker so določene ideje prišle na plano po krščanstvu, to se pravi, časovno so prišle za krščanstvom, torej v isti prostor, ki ga je nekdaj zasedalo krščanstvo, krščanstvo neposredno odgovorno za kakršnokoli idejo, ki se je razvila za njim.

Egalitarijanizem

Seveda, to je bazično njihov argument, ko ga popolnoma razgalimo, saj dejansko ne vsebuje nobene resnične vsebine, če pa ga gledamo površinsko pa izgleda bolj zapleten. Namreč ti, ki uporabljajo postkrščanski argument npr. na področju pavšalizacije poroke ali pri domnevnem raznarodovanju narodov, vzporednice s temi pojavi vlečejo s krščanskim prepričanjem, da so pred Bogom vsi ljudje enaki in da vsakemu človeku pripada dostojanstvo človeka. Temu pravijo krščanski egalitarijanizem. In zato, ker smo kristjani torej prepričani, da bo Bog sodil vse ljudi enako: "Everyone is equal to me,
holy men, children and bastards", smo torej posledično krivi, da se je ta enakost slehernega človeka potencirala do tiste mere, ki jo poznamo danes, ko enakost ne pozna nobene omejitve. Sliši se logično, mar ne?

Seveda se do neke mere sliši logično, a ima v sebi tudi bistveno napako. Egalitarijanizem, ki ga poznamo dandanes se ni razvil kar sam od sebe in tudi ni res, da če nikdar ne bi imeli krščanstva tudi tega egalitarijanizma ne bi imeli. Ne, v zakup je treba namreč vzeti dve reči. Naravo naše postkrščanske družbe in zakaj ji sploh rečemo, da je postkrščanska. Če enostavno menite, da v Evropi z razliko od arabskih dežel poznamo ta moderni egalitarijanizem zato, ker smo bili nekdaj prevladujoča krščanska družba, potem ste spregledali, da arabske dežele niso v isti razvojni fazi, kot smo mi. In ko govorim o razvojni fazi, ne mislim na gospodarstvo in tudi s tem, ko pravim, da smo v višji razvojni fazi, ne pravim, da je ta faza sama po sebi boljša, kot je denimo trenutna razvojna faza arabskih narodov. Po Guardinijevo menim, da je zanjo prišel čas, to pa ne pomeni, da je boljša od prejšnjih. Ko govorim o razvojni fazi mislim predvsem na razvojno fazo družbe, t.j., t.i. človekovih pravic oz. razvoja družbe in posameznika z regulacijo njegovih potreb, pravic in svoboščin.

To je seveda nujno povezano z državo, torej sistemom oblasti in ni nikakor povezano zgolj in samo s posameznikom kot takšnim.. Tudi ideje same ne delujejo iz neke lastne ezoterične moči, ki bi spreminjala družbo, pač pa se vsaka sprememba lahko vrši le tesno povezana z oblastjo. Povedano drugače, ideja je lahko še tako zelo filozofsko superiorna in "prava", a dokler ni neke politične vladajpče strukture, ki bi to idejo posvojila in jo začela do neke mere udejanjati v praksi, bo ta ideja le relativno mrtva, predvsem pa zaprta v nek krog posameznikov, ki jo skušajo forsirati.

Torej kaj dela našo družbo različno od arabske? Povsem ista stvar, kot dela našo postkrščansko družbo različno od krščanske Afrike. Nivo razvitosti v smeri popolne preskrbljenosti, vse večjega tehnološkega napredka in s tem tesno povezanega splošnega relativizma. Čim se bo nivo neogroženosti določene družbe dvigoval, tem bolj bo relativizem naraščal.

Druga stvar je egalitarijanizem. Dejstvo, da krščanstvo kritično poudarja, da je Stvarnik ustvaril vse ljudi enako, torej da so vsi ljudje enaki pred njegovo sodbo, lahko služi za postmodernistični egalitarijanizem v enaki meri, kot mu lahko služi vsaka druga religija. Tudi, če vzamemo neko religijo, ki bi predvidevala, da so ljudje bistveno neenaki in da obstajajo razredi ljudi, bi lahko egalitarijanizem naposled utemeljili prek ideje o enakosti ljudi znotraj posameznih razredov in bi to načelo potem razširili na vse razrede, ko bi določen vladar začel sprejemati razsvetljenstvo, slično tistemu, ki smo ga izkusili v evropi. Trditev, da je krščanska percepcija Boga, ki ustvari vse ljudi enako, končna podlaga postmodernega egalitarijanizma je prav tako preraztegnjena kot trditev, da je njegova podlaga katerakoli druga religija.

Linearna evolucija idej

Postkrščanski argument je torej bistveno špekulativni saj ima za svoje jedro zgolj vprašanje, kaj če krščanstva ne bi bilo, bi potemtakem tudi tega egalitarijanizma ne bilo? Postkrščanski argument temu odgovarja pritrdilno vendar kot rečeno zgolj na podlagi predvidevanj.

Naslednja značilnost postkrščanskega argumenta je radikalno umevanje nekega determinizma narodov oz. ljudstev. Ta determinizem predvideva, da ideja, ki se pojavi v ljudstvih in naposled postane prevladujoča, torej krščanstvo, trajno in nepreklicno spremeni "skupno zavest" ljudi in iz te spremembe morejo tokovi misli teči le še linearno naprej iz predhodne ideje. Seveda se tu takoj pojavi prostor za mogočo špekulacijo, da je torej tudi dejstvo, da so zahodni narodi sprejeli krščanstvo, mogoče le zato, ker so imele njihove stare religije neko značilnost krščanstva v sebi, saj drugače ne bi bili zmožni sprejeti krščanstva, kot so sedaj zmožni sprejeti egalitarijanizem zgolj zaradi dejstva, da ga vsebuje že krščanstvo. In v obeh špekulacijah je spregledano bistveno - oblast.

Posebno pozornost moramo namreč posvetiti tudi temu, da vidimo, da je z upadanjem krščanstva nastopil ta egalitarijanizem in so ga morali narodi posvojiti podobno, kot so posvojili krščanstvo, nelinearno. Trditi, da je egalitarijanizem zajel evropske narode linearno iz krščanstva je podobno, kot če to trdimo za krščanstvo, ki da je izšlo iz poganstva evropskih narodov.

Postkrščanski argument pa tudi spregleda dejstvo, da je postmoderni egalitarijanizem direktna posledica liberalizma oz. proizvod liberalizma. Liberalizem pa se more razviti prav v slehernem okolju  in v sleherni religiji  in v slehernem narodu.

Tu ne trdimo, da sta krščanstvo in postmoderni egalitarijanizem nekaj povsem različnega in da ni nikjer nobenih podobnosti ali celo stičnih točk, temveč trdimo, da je postkrščanski argument napačno poenostavljanje, ker:
- predvideva linearno evolucijo idej, kjer se vsaka ideja razvije iz prejšnje,
- pri tem pozablja, da krščanstvo ni prva ideja, ki je zajela evropske narode
- daje prevelik pomen idejam
- ne vidi bistvenih razlik med krščanstvom in postkrščanskimi nazori
- zanemarja gospodarsko, družbeno in intelektualno razvitost narodov
- kljub temu primerja "postkrščanske" najrazvitejše narode z nekrščanskimi nerazvitimi narodi in ne vidi, da so bili v podobnih fazah razvitosti tudi "postkrščanski" narodi in tedaj niso poznali postkrščanskih nazorov



 -NeoDomobranec & Agitator